Med skupnim smotrom in razhajanjem

Marija Terezija (vladala: 1740–1780) in njen sin Jožef II. (vladal: 1780–1790) sta s šolskim zakonikom in drugimi ukrepi v duhu razsvetljenstva poudarila, da je področje izobraževanja ena od glavnih skrbi države (politicum). Pri tem se nista odrekla tradicionalni vlogi katolištva v habsburških deželah, temveč sta za krepitev monarhije med drugim uporabila duhovno-moralno sporočilo, ustanove in pedagoško osebje, ki je izhajalo iz cerkvenega okvira. Podrejenost Cerkve državi se je dodatno okrepila po letu 1806, ko je šolski zakonik cesarja Franca I. (vladal: 1792–1835) skrb nad širjenjem izobraževanja zaupal katoliškim škofijam. Z urejenim sistemom, rednim financiranjem in usposobljenimi laiškimi pedagogi je država šolstvo v celoti nadzorovala šele od reforme leta 1869, a je tudi poslej verouk ostajal eden od obveznih in na različnih ravneh izobraževanja prisoten predmet. 

V drugi polovici 19. stoletja se je prevlada katoliškega svetovnega nazora postop...