Soočenje z resničnostjo je prvi pogoj na poti do ozdravitve

Alkoholizem ni stvar volje, ampak je bolezen. Za kakšno bolezen gre in ali jo je posameznik sposoben premagati sam? Kdaj se odloči za zdravljenje? Jožef: Spontanega ozdravljenja nobene zasvojenosti ni. Zmeraj je potrebna sprememba od znotraj ali od zunaj. Zdravljenje alkoholizma je v Sloveniji navzoče šele 50 let. Pred tem je bilo stališče, da zasvojenosti ni mogoče zdraviti. Anonimni alkoholiki so pred 95 leti začeli sprožati revolucijo, da se je vendarle mogoče izviti iz stanja zasvojenosti. Danes skupine uporabljajo metodo soočenja, pogovora v skupini med sebi enakimi, kar pomaga, da vsak posameznik globlje in jasneje vidi in prepozna, ali je alkoholik ali ne. Ključen je odgovor na vprašanje, ali sem problematičen pivec ali ne. Če nekdo do odgovora ne zmore sam, ga lahko dobi v skupini. Pri zdravljenju ne zdravimo posameznika, ampak je priporočljivo zdravljenje v paru. Pomembno je, da alkoholik ob vzpostavitvi abstinence spozna svojo zasvojenost, partner pa svojo prizadetost in soodvisnost. Na tak način se je mogoče postopoma iz tega stanja dvigati. Ne gre za zdravljenje v klasičnem medicinskem smislu, ampak za spreminjanje načina življenja. Govorimo o dolgotrajni, štiri- do petletni rehabilitaciji, pri kateri sodelujeta oba partnerja. V primerih, ko človek ostane sam, pa je včasih pomoč nemogoča. Lidija: V 40-dnevni akciji 40 dni brez alkohola se mi zdi pomembno vprašati, ali sploh potrebujem alkohol. Zasvojeni so tudi sposobni nekaj časa abstinirati, niso pa sposobni kontrolirati pitja. V tem je težava. Jožef: Za ozdravitev zasvojenosti od alkohola je nujen pogoj abstinenca. Ne moremo se je rešiti z malimi dozami. Alkoholizma sploh ne moremo začeti zdraviti, če ima človek še »mokre« možgane. Na fiziološki ravni so ugotovili, da so možgani drugačni v stanju treznosti in drugačni v stanju opitosti. Center za ugodje je ob stiku z alkoholom tako aktiven, da ni mogoče sprožiti nobene spremembe. Takrat se zasvojenost sama po sebi nadaljuje. Lidija: Prej, ko si človek prizna, da je odvisen, lažja je pot zdravljenja. Žal pa je največkrat tako, da mora biti človek na dnu, da si prizna, da ne more več. Največ, kar lahko naredijo svojci, je, da začnejo skrbeti zase. Da ne prevzemajo odgovornosti namesto zasvojenega. Kako to izpeljati, lahko preberejo v dveh novih knjigah Soočanje s soodvisnostjo in Zbogom, soodvisnost. Za svojce je pomembno, da ugotovijo, koliko so sami vpleteni v alkoholizem partnerja. Sami vedo, koliko trpljenja in truda so vložili, vendar ker to ne deluje, je potem treba narediti nekaj drugega. Če se reševanja težav lotevamo na način, za katerega se je izkazalo, da ne deluje, je treba spremeniti način delovanja. Kdaj se človek odloči za zdravljenje? Ali takrat, ko dobi ultimat, ali pride kdo tudi samoiniciativno? Jožef: Tisti, ki pridejo sami, imajo običajno že zdravstvene težave. Vsi drugi »uspešno« pijejo naprej, dokler se nekaj ne zgodi. Ultimat dobijo bodisi v službi z grožnjo odpusta ali pa od partnerja ali celo otrok. Če se alkoholik ni sposoben sam odločiti za zdravljenje, potem je ultimat nujen in zdravilen. Linearna, vzpenjajoča se pot zasvojenosti gre naprej ne glede na napore posameznika, da bi jo premagal. Zato je ultimat nujno potreben, ker je soočenje s trenutno resnico. Lidija: Zasvojenost zelo spremeni mišljenje. Alkoholik vzpostavi vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi opravičuje nadaljnje pitje. V evforiji alkoholne omame ne vidi škodljivih posledic, ki jih povzroča. Zakaj se alkoholiki že prej ne odločijo za zdravljenje? Jožef: Alkoholizem je kronična bolezen. Gre za telesno in psihično stanje, ki je neozdravljivo brez zunanjega posega. Spontane ozdravitve zasvojenosti ni na nobenem področju. Zasvojenost jemlje svobodo, a ima vsak posameznik vsaj malo svobode, da se do svoje bolezni opredeli. Odnos do bolezni je tisti, ki rešuje. Vsakega alkoholika vprašamo, ali se je pripravljen zdraviti. Vsak se svobodno odloči za rehabilitacijo. Lidija: Odločitev za zdravljenje je velikokrat povezana s tem, da ima zasvojenec nekoga rad. To je ena izmed glavnih motivacij. Naj gre za samospoštovanje ali partnerja ali otrok. Ali lahko pri odločitvi za zdravljenje pomagata tudi vera in duhovnost? Lidija: Vera lahko pri odločitvi za zdravljenje igra pomembno vlogo. Jezus v evangeliju pravi, da resnica osvobaja. Zavedati se je treba resnice. Za alkoholizem je značilno zanikanje. Jezus pa nas vabi k soočenju z resničnostjo. Resnica osvobaja. Jožef: Če ponazorimo s primerom. Če naveza pleza v gorah in se eden od plezalcev zapleza, ali je modro, da tudi drugi gre za njim? Ali je bolje, da mu reče, zaplezal se si, tukaj te počakam, ne grem več naprej s tabo, ker bova oba umrla. Na neki način je situacija podobna v paru, ki se sooča z alkoholizmom. Namesto potrpljenja je treba pretehtati razmere. Da z nevidno dobrohotnostjo in pomočjo ne podaljšujemo bolezni. Lidija: Če se ozremo še na zapoved »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«, lahko ugotovimo, da se svojci ob alkoholiku povsem izgubijo. Nimajo radi sami sebe. Jožef: Morda bo zvenelo kruto, ampak če uporabim parafrazirane besede apostola Pavla, pijanci ne vedo, kaj je nebeško življenje, in se ne trudijo zanj. Če partner potrpi s tem stanjem, je soudeležen v partnerjevem napačnem načinu življenja.

Dostop do članka (47174)

Soočenje z resničnostjo je prvi pogoj na poti do ozdravitve

Soočenje z resničnostjo je prvi pogoj na poti do ozdravitve

Alkoholizem ni stvar volje, ampak je bolezen. Za kakšno bolezen gre in ali jo je posameznik sposoben premagati sam? Kdaj se odloči za zdravljenje?

Ki utopi vse skrbi …

Zdravi telesne in duhovne rane vojne

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.