Pika Bebar

Pri 16 letih sem prejela diagnozo akutne limfoblastne levkemije, zdravljenje s kemoterapijami je trajalo točno sedem mesecev. Vzdrževalno terapijo v tabletah pa še prejemam in jo bom še kakšno leto. Ko sem končala zdravljenje, sem bila navdušena, ponosna sama nase, a se še vedno nisem zares zavedala, kaj se je sploh dogajalo. Me je pa najbolj presenetilo dejstvo, da konec zdravljenja še ne pomeni, da je z menoj vse v redu. Nisem se še zavedala posledic kemoterapij. Največji izziv, s katerim se trenutno soočam, so kostni infarkti v obeh kolenih in levem kolku, ki omejujejo moje gibanje in mi povzročajo pogoste bolečine. Pri vsem mi najbolj pomaga, da se z nečim zamotim. Največkrat sem bežala v svet glasbe, ko sem bila v bolnici, pa sem kartala z očetom. Oče je bil z menoj v bolnici vseh sedem mesecev in mi bil vedno na razpolago. Mami pa me je med hospitalizacijo vsak dan obiskovala, medtem ko mi je doma čas krajšala sestra. Poleg družine so mi bili v oporo tudi stari starši,...