»Splača se boriti!«

28. februarja 2001, bila je pepelnična sreda, so ga pričakali na domačem pragu v Mežici in ga skorajda do smrti brutalno pretepli. Najhujši napad na novinarja v času samostojne Slovenije pa je ostal brez epiloga – sodni proces proti domnevnim izvajalcem se je pred 20 leti končal z oprostilnimi sodbami, naročnika umora se proces ni niti dotaknil. Skrajno travmatična zgodba torej, ki pa nikakor ne sme v pozabo, saj morda najbolje simbolizira to, kaj se zgodi, ko o življenju (in smrti!) odločajo kriminalne gospodarsko-politične sprege. Miro, najprej hvala, da si se 25 let pozneje sploh pripravljen pogovarjati o dnevu, ki je bil strahotno blizu temu, da bi bil tvoj zadnji. Ni problema. Hvala za vabilo. Ali se spomin pogosto vrne v tisti zasneženi večer, ko so te s palicami in brcami pričakali na pragu domače hiše? V bistvu se vsakokrat, ko avto parkiram na tisti plac v garaži in ko odprem vrata, spomnim in pomislim: ali me kaj čaka ali ne? Da, spomin je prisoten, mislil sem, da bo sčasoma zbledel, pa ni. Tudi moja družina – če slišijo avto, pa me nekaj časa ni v hišo, že gledajo, kje sem. Kar se je zgodilo, je ostalo nekje v podzavesti. Ali to podzavestno travmatičnost še utrjuje dejstvo, da je policijsko-tožilsko in nato sodno razčiščevanje te zgodbe obtičalo v popolnoma slepi ulici? Seveda … Prve mesece nas je bilo še strah, ali se bodo vrnili, da bodo dokončali delo, ali smo varni ali nismo. Dobival sem grožnje. Mislim, da je bilo po neki moji izjavi na televiziji, ko me je nekdo poklical in mi sporočil, da je to moj zadnji trenutek, da bo pa zdaj res konec z menoj. Nekaj dni po tistem me je policija varovala, šli so z mano tudi v službo – takrat sem že začel znova delati. Vse dogajanje je bilo prepleteno z ozračjem strahu. Da pa se je zadeva na sodišču tako klavrno končala, pa je res še dodatna zgodba. Ali je zadeva sodno že dokončno zastarala? Teoretično bi se jo še lahko odprlo. Seveda pa je jasno, da ti, ki so bili na sodišču oproščeni, ne morejo biti več procesirani. A to je v bistvu zgodba številnih napak že od samega začetka. Še zdaj ne vem, ali so bile namerne ali je šlo le za strahotno šalabajzerstvo. Tega je bilo toliko, da skoraj ne moreš verjeti, da je šlo za nenamerne napake. Samo primer: včasih mi niso splužili snega do hiše, če ga je bilo tudi 20 centimetrov, tisti večer so ga, pa ga je bilo le pet centimetrov. In sledi so bile izbrisane. Nobene ceste niso zaprli. Iz Koroške gredo tri ceste pri Avstriji, Mariboru in Celju, če bi to storili, bi imeli zadevo pod nadzorom … Tudi odzivni čas policije je bil vprašljiv … Res je. Policisti so se takrat radi pohvalili, da je bil njihov reakcijski čas na Koroškem 7 do 8 minut, pri meni je trajalo več kot pol ure. Še marsikaj drugega čudnega je bilo od samega začetka. Kdor me je takrat videl, pa tudi prve dni v bolnišnici, je povedal, da je kar čudež, da sem sploh preživel. Napad nate je torej imel vse poteze načrtnega poskusa umora? Sredi sodnega postopka je dejansko prišlo do prekvalifikacije v poskus umora. Prej, dokler je bila zadeva še v obravnavi na Koroškem, je bila kvalifikacija drugačna. V preiskavi poskusa umora so lahko izvajali posebne metode in sredstva. A so se ob tem preiskovanci samo norčevali med seboj, saj so točno vedeli, komu se prisluškuje in na kakšen način. Je pa bilo vmes vloženega veliko denarja v to, da se zadeva ne odkrije, in kasneje v to, da tisti, ki so bili v zaporu, ne spregovorijo. Tako naročniki kot izvajalci brutalnega napada torej še vedno prosto hodijo med nami? Seveda! In ti veš zanje in jih morda celo srečuješ? Glej, jaz točno vem, kdo je bil naročnik. Pa saj to vedo vsi. Kdo je bil napadalec, pa ne morem točno vedeti. Eden je bil z bejzbol kijem, drugi je bil zraven in me je, ko sem bil na tleh, brcal. Nisem ju videl. Če bi bili na zaporno kazen obsojeni napačni ljudje, bi se jim na koncu zgodila večja krivica kot meni. Je pa res, da je bil sodni proces čista farsa. Tako rekoč vsi, ki so bili v njem, so bili zastraševani … … od tožilcev in prič do sodnika? Čisto vsi. Dobil sem informacijo, da je sodnik v Murski Soboti povedal, da bo obdolžene oprostil, ker so mu dali vedeti, da vedo, kje njegov sin hodi v šolo. Tožilka Elizabeta Györkös je bila leto dni pod policijskim varstvom. Grozili so tudi njeni hčerki, ki je bila pozneje notranja ministrica – češ, najprej bomo tastaro, potem bomo še tebe … To je bilo res kriminalno podzemlje. Tudi zaradi vseh teh in še drugih okoliščin sojenja, ki se jih v tem pogovoru v celoti ne moreva dotakniti, se kolikor toliko normalnemu človeku še vedno zastavlja vprašanje: zakaj tako silni vložki in pritiski in medijske sprege, zakaj ta celotna kriminalna hobotnica, da bi preprečili kakršen koli oprijemljiv izid sodnega razčiščevanja? Šlo je za veliko denarja. Takrat sem raziskoval zgodbe o pranju denarja in drugih malverzacijah v krogu okoli podjetja Prevent. Zadnje leto, preden je propadlo – imelo je firme v Bosni, Moldaviji, drugod po Evropi –, je imelo milijardo evrov prihodka. Sistem, ki je bil razpet od lesne in gradbeniške do avtomobilske industrije, je imel milijardo evrov prihodkov. In to je bil kapital, s katerim si lahko naredil vse. To je bila sprega leve politike, krog Kučanovih ljudi na Koroškem. Naredili so vse, da bi zadeva na sodišču padla. Ali lahko rečemo, da je to krog ljudi, ki je svojo moč »podedoval« iz prejšnjega režima? Zagotovo! Saj so tudi komu financirali volilno kampanjo, recimo Drnovšku, o čemer sem tudi pisal. To so bili ljudje, ki so naravnost vulgarno razkazovali svoje bogastvo. In da si neki Miro Petek iz Črne in Mežice drzne dregniti v to – to je bilo zanje nepojmljivo. Za ljudi, ki so z zasebnim reaktivcem hodili v Dubrovnik na ribe in kavo, sem bil nihče, ki se ga je bilo treba znebiti, ker sem imel nekatere dobre notranje informacije, kako so prihajali do denarja. V bistvo pa si se dotaknil samo vrha njihove finančne ledene gore. Res je. Odkril sem za 700.000 takratnih mark pranja denarja. A to ni bilo nič. To je bil zanje drobiž. A tudi zaradi tega »drobiža« so ti stregli po življenju. Ali si bil na neki način sporočilo celotni slovenski novinarski srenji, naj ne hodi na prepovedano področje privatizacijskih tajkunov, naj pusti sumljive finančne tokove, povezane s povezavami iz totalitarnih časov, pri miru, sicer se jim lahko zgodi kaj podobnega? Zagotovo. Zlasti pa je cela zgodba sporočilo o tem, da se, tudi če opereš ogromno denarja, nikomur ne zgodi nič. In potem so lahko v Novi Ljubljanski banki pozneje oprali celo iransko milijardo – pa se spet ni zgodilo nič. Ali pa prej na desetine milijonov v frankfurtski podružnici NLB – spet nič. In tako do današnjih dni … Kako ti, ki si bil skoraj ubit zaradi pogumnega novinarskega dela, presojaš današnjo raven preiskovalnega novinarstva? Ali bi lahko rekli, da gleda pod prste vsem nosilcem gospodarske, finančne, politične, ne nazadnje? Ne gleda jim pod prste, ker po moji presoji preiskovalnega novinarstva v Sloveniji ni več. Medijski lastniki hočejo imeti čimbolj prijazne tekste, ki bodo prinašali reklame, gledanost, branost, klikanost, in resnega preiskovalnega dela ne financirajo več. Vprašanje je tudi, koliko je sploh še novinarjev, ki bi se tega lotevali. To, kar vidimo sploh zadnja leta v Sloveniji, je primer zelo površnega novinarstva. Tudi posledica vpliva družbenih omrežij. Ni več resnih dnevnikov in podobnega tiska. Najbrž pa je bil tudi moj primer dovolj nazorno opozorilo, da se to ne splača. A po drugi strani: to je svojevrsten »adrenalin«, ko novinarsko raziskuješ takšne kriminalne zgodbe, ko se odpira vedno kaj novega. Ja, je fajn, ko kaj raziščeš in objaviš. Najbrž pa se mladi danes sprašujejo, ali je to vredno truda in tveganja ali ne. Ali si bil s svojo zgodbo kdaj povabljen na kakšno od fakultet, ki učijo mlade novinarje? Enkrat pa sem res bil na Fakulteti za družbene vede. Kaj si jim povedal? Ravno to: da gre pri preiskovalnem novinarstvu za svojevrsten »adrenalin«. Jaz sem poleg rednega dela mesec dni in še več delal na takih zgodbah, in to z veliki elanom. Kot bi bil neki kriminalist (smeh). Raziskuješ, sprašuješ, preučuješ dokumente, ki si jih uspel pridobiti. Tudi o tem sem govoril. A pozneje me niso več vabili. Ko sem prestopil prag politike, sem pri večini novinarjev postal dobesedno osovražen. Kar je spet »zanimivost« zase. Do tega praga – govoriva o letu 2004 – je novinarski ceh razmeroma strnjeno stal solidarno ob tebi, isti hip, ko si šel v politiko, pa se je to popolnoma spremenilo. Pa nisi bil ne prvi ne zadnji novinar, ki je šel čez ta prag. Zakaj tako drugačen odziv? Sledili so sami medijski napadi name, kjer koli sem se pojavil. Pa je bilo takrat v parlamentu nekaj nekdanjih novinarjev: Aleš Gulič, Majda Širca, Aurelio Juri … Nihče od njih ni bil tarča, jaz pa stalno. To je bilo samo zato, ker sem se odločil za desno opcijo. Če so se prej številni med slovenskimi novinarji trudili, da bi tudi na evropski ravni opozorili na moj primer, se je potem vse spremenilo. Škoda, da ga niso do konca, je bilo celo slišati iz novinarskih vrst … Če bi šel v politiko kam na levi pol, se to zelo verjetno ne bi zgodilo … Zagotovo se ne bi. Saj so me vabili tudi tja. Ko so izvedeli, da kandidiram za SDS, so me vabili, da bi šel k LDS – celo takratni predsednik vlade Tone Rop. Kot novinar politično nikoli nisem bil opredeljen. Tudi nisem bil nikoli član partije, kar so bili nekoč številni novinarji. Ko pa sem se odločil za vstop v politiko, sem vztrajal pri svoji odločitvi za SDS – pa če bi takrat dobil volitve ali ne. Morda kdo res misli, da sem se napačno odločil – leva opcija je vedno znala poskrbeti za svoje ljudi na vseh koncih in krajih. Na svoji poti si zadnjih 25 let doživljal ogromno polen pod noge, a seveda tudi podporo. O polenih sva že govorila, od kod pa je prihajala najpomembnejša podpora? Največja podpora je bila seveda v družini, da smo to skupaj preživeli. Sin je bil majhen, hčerka je bila takrat gimnazijka, najstnica … Podpora je bila tudi v širšem sorodstvu. Kmalu je bila ustanovljena parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo je vodil Mirko Zamernik. Iskreno je poskušal kaj odkriti, a domet takih komisij je pač tak, kot je – na koncu praviloma ne odkrijejo prav veliko. Omeniti moram tudi tožilko Elizabeto Györkös, ki si je res prizadevala. Imela sva veliko stikov in na koncu je rekla, da je sodni izid zanjo velik poraz, ko vemo, kdo je za vsem skupaj. A bila je v res težkem položaju: predlagala je recimo določene priče, pa jih sodnik ni sprejel. Kar se je dogajalo na sodišču, je bilo res farsa … … kar si nedavno ubesedil tudi v svoji kolumni, ko si zapisal: »Naše sodstvo govori z rab- ljevim glasom, ne z glasom žrtve.« Kakšen je tvoj pogled na splošno stanje v slovenskem pravosodju? Z eno besedo: katastrofa. Ravno medijska krajina in pravosodje sta področji, ki sta morda najbolj izrazito z eno ali pa celo z obema nogama še vedno v prejšnjem režimu. Kar se novinarstva tiče, me žalosti, ko pridejo mladi novinarji, stari morda 25 let, ki so se že rodili v samostojni Sloveniji, pa imajo očitno v glavi vgrajen čip še iz socializma. Pravosodje pa – eh … (zmajuje z glavo) Saj sem bil tudi sam v parlamentu, kjer smo sprejemali zakone in bi lahko kaj uredili na tem področju. Bil sem del tega, a ostaja razočaranje, ker preprosto ne uspemo narediti nekega preboja. Pa bi lahko bolj ali manj le »prepisali« kakšen zakon iz tujine, se zgledovali po avstrijski ali nemški zakonodaji, in bi bilo lahko precej drugače. Zase lahko rečem, da sem bil precej naiven, ko sem stopil v politiko, v parlament. Nisem se čisto zavedal, kako te stvari delujejo, mislil sem, da bom lahko naredil v politiki kakšen večji premik. Če je eno izmed sporočil tvoje zgodbe, kar se kaže tudi skozi marsikaj, kar si doslej povedal v tem pogovoru, izrazito temačno, namreč da se v Sloveniji kriminal in zločin splačata, da mediji komaj še opravljajo svojo vlogo, da je sodstvo v klavrnem stanju, pa je drugo sporočilo toliko bolj svetlo: pogumnih ljudi vsemu navkljub ni mogoče utišati. Še vedno pišeš, še vedno svoj glas zastavljaš za bolj pravično in demokratično državo. Sam še zdaleč nisi izgubil volje! Kaj ti daje moč? Moč mi daje že preprosto dejstvo, da sem pred 25 leti preživel. Skorajda čudežno. In to dejstvo nalaga odgovornost. Prvih dni po napadu se ne spominjam več dobro, samo tiste velike želje, da bi še videl svojo familijo, otroke … Potreboval sem nekaj časa, da sem prišel k sebi in tako tudi do spoznanja: izbij si iz glave neko maščevanje; poskušaj živeti čim bolj normalno. Eden izmed zdravnikov, nevrokirurg v Mariboru, mi je rekel: čim prej spet pojdi delat, čim prej poskusi živeti normalno. Tako sem kmalu začel delati po štiri, potem šest ur dnevno, na Večeru sem začel delati pri Sobotni prilogi, kjer sem lahko delal večje teme in sem bil osvobojen dopisniškega dela. Glej, vajen sem se bil boriti od malega. Sem proletarski otrok. Moj oče je bil rudar, topilničar, mati je bila gospodinja. Preprosta, poštena familija iz Črne. Oče se je moral boriti za našo eksistenco. Stanovanja ni dobil, ker so jih takrat dobivali ljudje iz partijske elite. Z lastnimi rokami je v Črni postavil skromno hišo. Že od malega sem imel zgled: splača se boriti, kajti če bomo vsi tiho, bodo zadeve šle še bolj v maloro … Če te za sklep potisnem v politično sedanjost, v kateri se zdi, da gre res marsikaj v maloro … Ali se bo tudi o stvareh, o katerih se kritično pogovarjava, odločalo na volilno nedeljo 22. marca? Seveda! Nisem več aktivno v politiki, aktivno pa spremljam politiko. Kar se dogaja zadnja štiri leta, me zelo jezi. Pa še zdaleč nisem edini. Oni dan sem šel na kavo in slišim glasen pogovor pri enem od sosednjih omizij – bili so neki obrtniki, podjetniki –, in so na račun sedanje oblasti govorili takšne, da jih za katoliški tednik res ne morem ponoviti (smeh). Sedanje stanje nikamor ne pelje. Še en tak mandat in Slovenija bi padla nizko – po mojem tako nizko, da se več skorajda ne bi mogli pobrati. Ali bodo ljudje to prepoznali? Večinski mediji tega najbrž ne bodo tako prikazovali. Saj najbrž si že sam opazil, da je bil denar iz medijskega sklada ravno ta čas že razdeljen … … pri Družini smo bili na razpisu neuspešni. Si kar mislim. Tokrat so na ministrstvu za kulturo res pohiteli, da so si kupili propagando. Ko sem bil jaz na ministrstvu, smo februarja komaj zbirali vloge. Kaj vse popolnoma brez sramu počne ta oblast, ko tudi vidiš, kaj vse se dogaja v državnih in paradržavnih firmah, kako na »prave« naslove odteka denar! Ali se ljudi to res nič ne prime? Tudi če kakšen novinar na to stanje opozori, se zdi, kot da oblastniki računajo na to, da se bo do jutri že pozabilo. S tem pogovorom pa skušava pozabi iztrgati to, kar se ti je zgodilo, in s tem tudi spomniti na ključno vlogo novinarstva pri nadzoru nad vsakršnimi zlorabami oblasti. In če sva začela osebno, tako tudi končajva. V čem je Miro Petek, s katerim se pogovarjam na večer pred pepelnico 2026, drugačen od Mira Petka, ki se je na pepelnični večer 2001 po zasneženi cesti vračal domov in še ni vedel, kaj ga čaka na domačem pragu? Največja razlika je, da sem danes že v penziji (smeh). Seveda pa medije in politike še vedno spremljam, a z neko distanco, ki omogoča drugačen pogled. Imam precej več časa za branje. In tudi za pisanje. Pišem roman, ki se bo dotikal medijev in politike; bil sem na obeh straneh, poznam njune dobre in slabe plati, in to želim preliti tudi v roman. Živim razmeroma mirno življenje, seveda pa me jezi aktualna politika, ki je vulgarna, maščevalna, brezobzirna … Glej, doživel sem marsikaj, a tako maščevalne ekipe, kot je sedaj na oblasti, v samostojni Sloveniji nisem doživel – tako maščevalne, hkrati pa tako izrazito nesposobne. Morda se to po 22. marcu spremeni? Upam. Kajti spremeniti se mora, in to temeljito, če hočemo dobro našim zanamcem in Sloveniji.

»Splača se boriti!«

»Splača se boriti!«

Miro, najprej hvala, da si se 25 let pozneje sploh pripravljen pogovarjati o dnevu, ki je bil strahotno blizu temu, da bi bil tvoj zadnji.

Ali se spomin pogosto vrne v tisti zasneženi večer, ko so te s palicami in brcami pričakali na pragu domače hiše?

Divji zahod v Ljubljani

JAVORJE NAD ŠKOFJO LOKO – Romarski shod pri sv. Valentinu na Jarčjem Brdu

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.