Najprej je škof Maksimilijan Matjaž v župnijski cerkvi sv. Martina v Laškem daroval mašo. V nagovoru je spomnil, da stojimo na tem svetem kraju trpljenja, ki deli, skupaj z drugimi kraji slovenske zemlje, kruto usodo, ki še danes tisočerim posameznikom s svojo lastno zgodbo odpira krvaveče rane, z besedami neopisljivo bolečino ter brezštevilna vprašanja. »Ob prebrani Božji besedi čutimo psalmistov vzklik: Le pri Bogu se umiri, moja duša! (Ps 62,6). Naj se nas na tem kraju dotakne ta mir v duši in ga prosimo tudi za mnoge druge, tudi tiste, ki ga ne iščejo.«

Dejal je, da v krajih hudega spomina, kjer se soočamo s trpljenjem samim in z ljudmi, ki jih je trpljenje njihovih prednikov »oplazilo« ali jim vžgalo »neizbrisen pečat«, še na poseben način doživljamo zapis iz Razodetja (Raz 20,13b): »Tudi smrt in podzemlje sta vrnila mrtve, ki sta jih hranila. In vsak je bil sojen po svojih delih.« Tudi po tolikih desetletjih nam ti kraji groze in trpljenja nemo kričijo ter vabijo k m...