Spomini ostajajo živi, sadovi se počasi kažejo

Andrej Saje, novomeški škof (tajnik nadškofa Alojzija Šuštarja) Papež je zjutraj kar prišel v kapelo Ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji sem opravljal službo tajnika ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Na tiste dni me veže veliko lepih in globokih spominov, posebej pa sta mi ostali v srcu dve izkušnji. Prva je povezana z ozračjem sodelovanja med Cerkvijo in civilnimi oblastmi. Papežev obisk je bil za Slovenijo velik dogodek in tudi posebna priložnost za evangelizacijo. Mnogi ljudje, ki so prihajali na srečanja in slovesnosti, so začeli drugače gledati na Cerkev, na vero in na samega papeža. Veliko je bilo vprašanj, zanimanja in iskrenih pogovorov. Ob tem so se rušili tudi številni predsodki, ljudje pa so se na nov način približali Cerkvi in veri. Drugi spomin pa je zelo oseben in duhovno močan. Na dan slovesne svete maše v Stožicah je pater Roberto Tucci, jezuit, kardinal in odgovorni za organizacijo papeževega obiska v Sloveniji, zgodaj zjutraj želel obhajati sveto mašo v škofijski kapeli. Prosil me je, naj se mu pridružim, da pri maši ne bi bil sam. Med obhajanjem svete daritve je v kapelo nepričakovano prišel papež Janez Pavel II. Njegov prihod me je zelo presenetil in vznemiril. Najprej nisem vedel, kaj to pomeni – ali želi sam maševati ali se bo obred prekinil. Toda papež je prišel preprosto kot duhovnik in vernik. Mirno je sedel v klopi, nekaj časa zbrano molil in sodeloval pri sveti maši, nato pa je še pred koncem tiho odšel iz kapele. Ta trenutek me je globoko nagovoril. Pokazal je papeževo preprostost, njegovo ponižnost in njegovo globoko osebno vero. Kljub vsemu, kar je predstavljal za svetovno Cerkev, je znal stopiti med druge duhovnike kot brat v veri in človek molitve. Bogomir Štefanič, novinar Družine Nepozabne zgodbe Več kot tridesetletna poklicna pot, ki sem jo kot novinar prehodil pri Družini, je navrgla marsikateri dogodek in slovesnost, marsikatero srečanje in osebno izkušnjo … A iz te množice prigod, ki jih z leti vendarle začenjajo obdajati koprene pozabe, izstopajo nekatere zgodbe, ki si brez sence dvoma zaslužijo oznako »nepozabne«. In takšno je bilo praznično majsko tridnevje ob prvem obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji. S fotoaparatom in snemalnikom v roki sem ga, novinarski začetnik, doživel na več lokacijah: prvi dan v Šentvidu nad Ljubljano, kjer sem z navdušeno množico pričakal papežev prihod v prestolnico mlade slovenske države in »pobiral« anketne izjave med zbranimi; drugi dan navsezgodaj na dvorišču ljubljanskega nadškofijskega ordinariata, kjer je tudi mene do srca ganilo prisrčno otroško voščilo ob papeževem 76. rojstnem dnevu, in nato popoldan na postojnskem letališču, ki je vzvalovalo v mladostnem navdušenju in znamenitem vzkliku Papež 'ma vas rad! Tretji dan pa je bil manj »terenski« in bolj redaktorski, saj je bilo treba – kot prejšnja dneva – pripraviti izdajo dnevniške Družine, ki je dobesedno čez noč med naše bralce prinašala besede in podobe z vseh srečanj svetniškega papeža s slovenskim vernim občestvom. To so bili dnevi z malo spanja in veliko skrbi, ali bom dorasel zahtevni nalogi, a hkrati dnevi, ki so rodili ogromno sadov in navdihov za leta, ki so šele prihajala. Ko sva bila lani jeseni z ljubo ženko na svetoletnem romanju v Rimu in sva bila seveda tudi v baziliki sv. Petra, sem se za dalj časa ustavil prav ob grobu Janeza Pavla II. In kot da bi ga čisto »sveže« spet slišal reči, kot sem ga 18. maja 1996 v Postojni: »Korajža velja!« Bil je in ostaja neomajen steber (tudi mojega) krščanskega poguma, ki svet spreminja z ljubeznijo in dobroto. Marjan Podobnik, z družino v Postojni Za vedno bo ostal v spominu »Korajža velja! Hodite v veri, upanju in ljubezni! Papež 'ma vas rad!« To so stavki, ki jih je pred okoli 70.000 verniki, predvsem mladimi, izrekel v Postojni, kjer sem bil skupaj z družino in po katerih mi bo za vedno ostal v spominu in me je zaznamoval prvi obisk svetega papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Takrat tudi pomislil nisem na to, da bom za njegov drugi obisk z razglasitvijo A. M. Slomška za blaženega leta 1999 v Mariboru kot podpredsednik vlade vodil tako državni kot skupni državno-cerkveni organizacijski odbor, kar je bila ena mojih največjih življenjskih (pre)izkušenj. Poseben je bil že sam sprejem na letališču Jožeta Pučnika na Brniku 17. maja 1996. Ko je papež zapuščal letalo, je godba na pihala igrala venček slovenskih ljudskih. Ko so začeli z »U Ljublan' pr' Šestic«, se mi je zazdelo, da ta pa ravno ne sodi na papežev sprejem, in sem namignil še nekaterim, s katerimi sem bil med ljudmi na letališču, med njimi je bil tudi kasnejši nadškof, izjemni pevec Alojz Uran, da smo začeli peti »Marija skoz' življenje«. Očitno smo bili dovolj glasni in prepričljivi, da so v nekaterih medijih navedli, da je papeža na letališču pričakal tudi pevski zbor. Manica Ferenc, sodelavka Tiskovnega urada v času obiska V soju spodbudnih besed »Pogumno in vztrajno stopajte dalje,« nas je ob zaključku svojega prvega obiska v Sloveniji po-zval danes sveti papež Janez Pavel II. ter poudaril, naj ohranimo nedotaknjeno našo čudovito deželo, ki nam jo je Bog zaupal, predvsem pa naj ne dopustimo, da bi zamrlo plemenito državljansko in duhovno izročilo, ki je zaznamovalo našo zgodovino. Kaj vse se je zgodilo v teh dobrih tridesetih letih, smo še kdaj bili ponosno skupaj? Spomnimo se, s kakšnim žarom, pričakovanjem in hvaležnostjo smo pričakovali ta obisk, obisk ne samo papeža, temveč človeka naših slovanskih korenin. S svojim obiskom je močno zaznamoval našo, takrat komaj pet let staro državo Slovenijo. V času priprave na obisk in še potem so se dogajale lepe in edinstvene stvari. Izjemno vlogo je imela tudi Družina, ne le z vsebinami v tedniku, ki je bil v času obiska tri dni dnevnik, temveč s številnimi pobudami. Na Družini je bil v sodelovanju s Slovensko škofovsko konferenco ustanov-ljen Tiskovni urad in delovati je začela Galerija Družina. V uredništvu so se porodile ideje: za nova vrata v ljubljansko stolnico, za izdelavo posebnih stolov za srečanje v stolnici in pri maši v Stožicah, za portret papeža, ki je bil osnova za poštno znamko, za oblikovanje etiket za mašno vino, zaposleni so bili dejavni na mnogih področjih in vseh krajih srečanja s papežem. Nekaj teh utrinkov smo zbrali in obudili na razstavljenih fotografijah in plakatih. Papež je na obisku opozoril na zbeganost evropske kulture, izgubljanje smisla življenja, nujnosti dialoga med kulturo in krščanstvom, ki nam ga danes manjka še bolj kot v času njegovega obiska. S plakati, ki so razstavljeni po naši prestolnici Ljubljani, želimo mimoidoče gledalce spomniti na čudoviti čas papeževega obiska in v širši prostor vnesti pozitivna sporočila. Mimoidočim privabiti nasmeh na obraz. Pokazati, da je življenje smiselno in lepo, da je življenje radost in hrepenenje, ki kliče, da ga uresničimo. Z razstavo želimo pokazati, da je privilegij biti državljan in ne le pasivni prebivalec neke dežele, da je privilegij imeti svojo državo, da je država več kot samo politika posameznih strank, da smo dežela velikodušnih prebivalcev, dežela pokončnih in prijaznih ljudi. Plakati temeljijo na besedah spodbude, ki so izvzete iz njegovih govorov: radost, upanje, predanost, življenje, skupnost, pričakovanje, vera, ljubezen, strast, pogum. Te se na plakatih vizualno prepletajo z motivi in še danes po tolikih letih odzvanjajo in nagovarjajo mimoidoče ljudi. J. P. in K. S.

Spomini ostajajo živi, sadovi se počasi kažejo

Spomini ostajajo živi, sadovi se počasi kažejo

Andrej Saje, novomeški škof (tajnik nadškofa Alojzija Šuštarja)

Papež je zjutraj kar
prišel v kapelo

Antoni Gaudí – ponižni genij

Dalić peš v Medžugorje

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.