Spoštovana gospa Francka, hvala za izraženo mnenje in za vprašanje, ki odpira razmišljanje o drži rok pri molitvi in pri maši.

Duhovni teolog Romano Guardini je v knjigi »Razprostrte roke« zapisal, da je vse telo orodje in izraz duše. Duša, kot pravi, ne živi samo v notranjosti telesa, temveč biva in deluje v slehernem udu in slehernem vlaknu. Pravi, da so poleg obličja roke tiste, ki odražajo našo ganjenost, veselje, presenečenje, pričakovanje … Roke govorijo morda bolj neposredno od tega, kar človek pove z besedami. Ko stisnemo roko bližnjemu, je to znamenje prijateljstva, morda sprave. Vedno pa je stisk roke hkrati tudi znamenje upanja in zaupanja.

Tako nam roke ne pomagajo samo pri medsebojnem sporazumevanju, ampak tudi v pogovoru z Bogom, v molitvi. Razprostrte, dvignjene roke so izraz naše stiske pred Bogom in hkrati znamenje gorečih prošenj, pa tudi znamenje naših zahval Bogu. Zanimivo, da so prvi kristjani pri molitvi imeli roke razprostrte. Pri tem so ho...