Hvaležen sem, da sem imel možnost odraščati v dokaj zdravem okolju, kar dandanes ni samoumevno. Dana sta mi bila starša, ki sta me v odraščanju skrbno spremljala in bila odprta za moj duhovniški poklic; starejši brat, ki je vedno priskočil na pomoč, ter sorodniki, ki so mi dajali še dodatno oporo v življenju, nekateri tudi molitveno.

Drugo okolje, ki me je v letih rasti posebej zaznamovalo, je šola. Šolal sem se na javnih šolah, najprej na OŠ Riharda Jakopiča, potem pa na Gimnaziji Vič. Pomenljivo je, da sem lahko ravno v teh obdobjih šolanja preko vseh ovir, na katere sem naletel, oblikoval svojo primarno življenjsko vrednoto – vero v Boga.

Brezno kliče breznu, glasu tvojih slapov. (Ps 42,8)

Hvaležen sem, da mi je bila dana milost vere, ki se je vse življenje oblikovala po Božji previdnosti. Iz te milosti sem naposled začel razpoznavati tudi klic v duhovništvo. Tako vera sama kot tudi poklicanost, ki iz nje izhaja, pa sta na drugi strani zahtevala tudi velik napor.

Vprašanje, kaj Gospod od mene pričakuje, je namreč kot odgovor na to vero stalno vznemirjalo moje misli. Odgovor na to vprašanje ni nikoli prišel neposredno, ampak zgolj po manjših in včasih skoraj neopaznih znamenjih.

Pretresel me je Gibsonov film Kristusov pasijon

V posebnem spominu mi ostaja dogodek, ko sem si prvič ogledal Gibsonov film Kristusov pasijon. Tu sem v vsem izživljanju, ki ga ljudstvo prizadene trpečemu Gospodu, prepoznal tudi lastno grešnost. Postopoma sem spoznal, da je Gospodov križ edina pot v življenju, ki prinaša večni smisel, ter da je zame duhovništvo tisto, ki mi bo to pot najučinkoviteje omogočilo.

Rok Gregorčič bo mašniško posvečenje prejel v sredo, 29. junija (ob 9. uri), novo mašo pa bo daroval v župniji Ljubljana Šiška, 3. julija, ob 10. uri.