Zakonca Marjana in Tomaž Bric sta se oktobra 2017 udeležila DiŽ-evega vikend seminarja z naslovom Ko pridejo preizkušnje, ki je potekal v Veržeju. Čeprav je bil Tomaž v zelo slabem zdravstvenem stanju (nekaj mesecev po seminarju je umrl), sta zbrala moč in pogum za udeležbo. Kot običajno se je na začetku vsak par kratko predstavil in med drugim se je predstavil tudi par s Primorske, od koder je bil tudi Tomaž, a je že dolga leta živel v Prekmurju. Ko je Tomaž zaslišal domačo govorico, si ni mogel kaj, da kasneje ne bi spregovoril s tem možem in njegovo ženo. Kmalu so ugotovili, da imajo skupne znance.

Zadnji večer seminarja, ko so pari povzemali svoje vtise o pričevanjih, se je na koncu oglasil tudi ta mož s Primorske. Pojasnil je, da bo povedal nekaj, česar tudi njegova žena ne ve, saj ji je zgodba znana samo delno. Začel je z letom 1945, ko on sicer še ni bil rojen. Govoril je o svojem očetu, ki naj bi bil v službi državne varnosti in je povedal, da ga sam ni poznal, ker je umrl, ko je bil on star šele 18 mesecev. Udeležencem se je zdelo čudno, da je šel tako daleč nazaj, ko pa so pari govorili o svojih sedanjih preizkušnjah. Vsi prisotni pa so otrpnili, ko je spregovoril naslednje besede: »V dvorani sedi vnuk človeka, ki mu je moj oče poleti leta 1945 vzel življenje. Rad bi se mu javno opravičil v imenu svojega očeta in ga prosil odpuščanja.« 

V dvorani sedi vnuk človeka, ki mu je moj oče poleti leta 1945 vzel življenje. Rad bi se mu javno opravičil v imenu svojega očeta in ga prosil odpuščanja.

V tistem trenutku je Tomaž dojel, da govori njemu. Sam pripoveduje, kako je doživel ta trenutek: »Takrat so se mi vlile solze, in ko je mož stopil do mene, sva se objela in oba jokala. Rekel sem mu, da sprejemam opravičilo in da želim, da tudi duša njegovega očeta doseže mir in pokoj. To niso bile solze zadoščenja, ker tu ni ne zmagovalcev niti poražencev. Vsi smo le žrtve tega zločina. Vsak po svoje smo nosili težo tega greha v sebi. In ta dostikrat neizrekljiva teža je obležala na vsej naši žlahti in očitno tudi na njegovi družini.«

Ta dogodek je Tomaž opisal tudi v pismu svojim sorodnikom: »Kako rad bi, da bi bila vsa žlahta priča temu trenutku, tem besedam, na katere so čakali naši starši. Bog pa si je vzel več časa. Več kot 70 let si je vzel, da je ›zrežiral‹ ta dogodek, ki me je pretresel do globine srca, do globin našega družinskega drevesa. Vzel si je čas, da se je na eni strani prečistila bolečina in na drugi strani dozorela odločitev za tako pogumen korak …

Verjamem, da so tisto noč v nebesih (kjer verujem, da so naši dragi) imeli veselico še pozno v noč. Kakor verujem, da se samo iz takih osebnih opravičil in odpuščanja lahko zgodi prava sprava v slovenskem narodu.«

Verujem, da se samo iz takih osebnih opravičil in odpuščanja lahko zgodi prava sprava v slovenskem narodu.

Tako pa je ta dogodek doživel eden izmed udeležencev seminarja Aleš Čerin: »Začelo se je med dvema. Med dvema možema je prišlo do sprave. Moža sta se tesno objela. Ni ostalo na tem nivoju, objem se je takoj razširil na nas, priče tega dogodka, ki o tem pričujemo. Objem se je razširil na dve rodbini, na dve vasi v Vipavski dolini. Verjamem, da se objem širi po celi dolini in že sega naprej v druge pokrajine. Procesa ne bo več moč zaustaviti …«

Doroteja Emeršič je mama in babica ter sestra Frančiškovega svetnega reda (OFS).

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 06/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.