Spreobračanje je v prvi vrsti sprejemanje usmiljenja

Pravite, da je bilo za vaše spreobrnjenje ključno soočenje s seboj v tujini. Zakaj ste želeli drugam, ste bežali? Šlo je v bistvu za beg pred sabo. Ugotavljam, da sem iskala smisel, hkrati pa je šlo za beg pred soočanjem s tem, kdo sem, beg pred globino. Iskala sem svojo identiteto: Kdo sem? Kaj je smisel tega, da obstajam? Zakaj sem tukaj? Veliko zakajev in nobenega odgovora, ki bi zadovoljil vse večji občutek praznine v notranjosti. In tujina bi dala odgovore? Tako sem čutila. To je bilo ravno po zaključku študija dentalne medicine v Ljubljani (tudi to je bil beg!), ko bi se morala vrniti domov v Maribor in iti delat to, česar si nisem želela. To sem občutila kot zapor, zato sem hotela drugam. Zanimali so me jeziki, odkrila sem talent in ljubezen do tega. Ponudila se je možnost, da sem odšla na doktorski študij v Italijo. Tam ste spoznali prijateljico iz Hrvaške, kajne? Ja, skupaj sva začeli delati doktorat. Veliko časa sva preživeli skupaj in se povezali. Spremljala sem, kako je živela svojo vero. Ni me hotela indoktrinirati, kot sem si predstavljala, da počnejo verni ljudje. Presenetila me je, prvič v življenju sem videla, da nekdo res živi v skladu s sabo in svojimi vrednotami. In da so te vrednote v bistvu dobre! (smeh) Začelo se je rušenje predsodkov. To se je dogajalo v času epidemije, ko se je vsak začel na drugačen način spraševati o svojem življenju. Obdobje zaprtja sem preživela pri njeni družini, kjer sem se počutila varno in sem se lahko poglobila v svoje temine – v sebi sem se morala soočiti z veliko stvarmi. Potem ste se prijateljici enkrat pridružili pri maši. Šlo je postopoma. V tistem času sem spet začela brati zgodbe, ki sem jih pisala v času študija. Ob branju sem se zgrozila, kakšen način življenja sem živela, kako sem se ujela v stvari, ki so bile čisto v nasprotju s tem, kar sem si želela, in v nasprotju z vrednotami, za katere sploh nisem vedela, da jih imam. Vrnila sem se k literaturi – najprej sem študirala primerjalno književnost in opustitev tega mi ni dala miru. Prevzela me je Božanska komedija, ki je ravno takrat izšla s komentarji. Dobila sem občutek, da jaz živim pekel. Hotela sem bolje razumeti religiozne podobe, začela sem brati Sveto pismo. Malo pred beatifikacijo sv. Karla Acutisa sva šli s prijateljico v Assisi. Veliko kasneje mi je povedala, da je takrat Karla prosila za moje spreobrnjenje. Zdaj pravim, da je Karlo urgiral. (smeh) Bil je navdih, takrat sem bila res odprta za Božji klic in sem mu sledila. Prijateljici sem rekla: »Kaj, če bi šla s tabo eno nedeljo k maši, da vidim, kako je?« Še nikoli nisem bila pri nedeljski maši. Zanimalo me je, kaj bodo povedali, ker mi je prijateljica pripovedovala, kako jo je kdaj kaj nagovorilo. Mogoče pa tudi jaz dobim kak odgovor ... Pri tisti maši se je zgodil Božji dotik. Med pridigo se je duhovnik navezal na izgubljeno ovco. Čutila sem se prepoznano. Ulile so se mi solze in v srcu sem začutila toplino, bližino, ljubezen, Božji dotik. Potem sem začela vsako nedeljo hoditi k maši. Dogajalo se je postopoma, ampak v bistvu hitro. V manj kot letu dni sem po katehumenatu prejela vse zakramente, edino krščena sem bila že kot dojenček. Ko to poslušam, razmišljam ... Mislite, da je pri tej sveti maši delovala krstna milost? Zveni, kot bi srce spoznalo, da je doma. Mislim, da je bil velik blagoslov, da so me krstili kot dojenčka. Res sem hvaležna mami, da je bila toliko tradicionalna. Gotovo je bila milost Svetega Duha, da sem bila tako odprta. Verjetno sem res začutila dom, čeprav sem bila na tujem. Zdi se mi, da sem dejansko morala iti v tujino, da je bil to klic, ne samo beg. Bog me je klical, naj grem popolnoma iz poznanih okvirov. Na ta način sem se lahko prepoznala kot sebe. Prej sem si s pomočjo drugih ali sama nadevala vloge in maske. Tam so padle in lahko sem se na novo postavila v okolju, kjer sem bila sprejeta in se mi ni bilo treba pretvarjati, ker nisem imela občutka, da moram biti boljša. Vidite spreobrnjenje bolj kot božje ali bolj kot človeško delo? Rekla bi, da je zmeraj najprej kliče Bog. Potem pa je odvisno, koliko milosti imaš, da se lahko odpreš in odzoveš. Če gledam nazaj, vidim, koliko je bilo ves čas malih klicev in koliko let je moralo preteči in koliko okoliščin se spremeniti. Doživeti sem morala toliko padcev, bolečin, da sem se lahko odzvala. Šele ko prideš čisto do dna, se lahko odrečeš sebi. Ko nimaš več česa izgubiti, ko se res predaš, se lahko odpreš za Božjo milost in daš prostor Bogu, da deluje. In ko enkrat začutiš dotik, težko rečeš ne. Val vznesenosti se prej ali slej poleže. Je bil vaš prehod v razumsko vero zahteven? Če primerjam z zaljubljenostjo, je to točka, ko gredo pari dostikrat narazen. Če v odnos ne vstopaš z zrelostjo, nastane kriza. Tudi pri meni je bila. Naenkrat ni več intenzivnih občutkov, naenkrat je težko moliti. Rutina, dolgčas, stvari ne delaš več s srcem … Bilo je malo zastrašujoče. Spraševala sem se, ali nisem več verna, ali ne verjamem več. Začela sem razmišljati, zakaj molim, hodim k maši ... Zato, da je meni lepo, da uživam? Ali pa je v ozadju kaj več? Videla sem, da gre od tu naprej za odločitev in vztrajanje, tudi če »se nič ne zgodi«. Ko sem zvečer pregledovala dan, ni bilo več vse samo lepo, ampak sem pri sebi opazila določene slabosti, ki so se ponavljale in se jih nisem mogla znebiti. To me je malo potrlo. Soočila sem se s svojo nepopolnostjo. Na začetku sem se veliko bolj z lahkoto za- hvaljevala Bogu za vse, ampak zdaj gre hvaležnost veliko bolj v globino, čeprav v manjših stvareh. Zadnji dve leti se je začelo obdobje z več odločitev in manj čustvenih pretresov. Je velik izziv, ampak vidim drugačno rast. Počasi se rojeva zrelost. Kako je prišlo do tega, da greste vsak dan k sveti maši? Nisem vedela, da je maša vsak dan. To je bilo zame presenečenje! (smeh) Včasih mi je šlo na živce, ker sem se hotela družiti, prijateljica pa je šla k maši, ampak kasneje sem tudi jaz začutila, da potrebujem to bližino. V Italiji je bila pri maši vsak dan kratka razlaga evangelija. Ker si sicer nisem bila domača z Božjo besedo, me je to privlačilo. Po prvem obhajilu sem začela hoditi k maši vsak dan. Skrivnost evharistije me je počasi prevze- mala in mi dajala moč. Na ta način sem se zbližala z Jezusom, ga spoznavala. Ko sem se vrnila iz Italije, nisem šla več vsak dan k maši in sem potem videla, kako sem se oddaljila. V tujini je bilo lažje, tam je to postala moja identiteta, po vrnitvi pa sem se morala boriti za to. Kasneje sem rekla: »Jezus, to je moja odločitev. Tudi če ničesar ne čutim, bom vsak dan prišla k tebi.« Na pepelnico slišimo: »Spreobrni se in veruj evangeliju.« Mnogi mislijo, da spreobrnjenja ne potrebujejo. Kako pa vi razumete ta poziv? Da umiraš ponosu, ki se rodi vsak dan znova, in spoznavaš svojo pravo identiteto: kdo sem v Božjih očeh? Ne, da se ukvarjam s sabo, ampak da se odpovem svojim standardom in prepoznavam Boga v sebi, po drugi strani pa, da vidim, kakšna v resnici sem, in se poskušam izboljšati. To je zame vsakodnevno spreobračanje, ki je v postnem času še bolj poudarjeno. Mogoče čez leto pozabimo, da se je kdaj treba malo umiriti in narediti čistilno akcijo tudi v svojem srcu. Všeč mi je bil izraz, ki ga je uporabil papež. Rekel je, da postni čas pomeni drzniti si osvoboditi se greha. Gre za spodbudo k spreobrnjenju, ki implicira, da je za to potreben pogum. Ja, za to potrebujemo pogum. Zame je bila Božja milost, da sem se lahko soočila z deli sebe, ki sem jih imela zaprte v temi. In zdi se mi, da se v nas vsak dan znova delajo temni kotički, kjer potrebuješ pogum, da rečeš: »Ja, imam težavo z napuhom. Ja, sem zavistna. To je del mene in ni mi všeč.« Potem lahko z zaupanjem pridem pred Boga in rečem: »Pomagaj mi!« Bog je tako usmiljen in vsemogočen, da zmore prečistiti moje temine. Mislim, da se vsi učimo zaupati v to. Kaj bi svetovali nekomu, ki si želi spremeniti življenje, a ne ve, kako bi se tega lotil? Če si nekdo to želi, je po mojem na zelo dobri poti. Ker se zaveda, da ima problem. Dosti ljudi se niti ne zaveda ali ne vedo, kje je problem. Dobro je imeti nekoga ob sebi. Potrebna je milost, da najdeš varno okolje in dobiš dobro pomoč. Ker lahko imaš veliko pomoči, a ni zmeraj dobra. In če nas kdo prosi za pomoč – bodimo prisotni, spodbujajmo ga, skušajmo ga usmeriti na pravo pot. Ampak ne s prisilo. Meni je bila v veliko pomoč prijateljica, ki me je na zelo nežen način peljala iz teme. Zato se mi zdi pomembno tudi, da ljudje pričujejo o upanju in smislu. Jezus v evangelijih vabi k spreobrnjenju, hkrati pa ves čas izkazuje usmiljenje do grešnikov. Kako gre to skupaj? Zakaj se je vredno spreobračati že zdaj, če se nas lahko Jezus usmili kadarkoli? Predvsem zato, da uspeš živeti kvalitetno. Če se ne spreobračaš in sprejemaš usmiljenja že zdaj, si v bistvu ves čas v »ne- usmiljenem stanju«. Težje je, ker te bremeni teža greha. Smisel spovedi je, da se spet naravnaš k pravemu bistvu. Cilj so nebesa, ampak včasih me en greh vleče v eno smer, drugi v drugo in sem neuravnotežena ... Pri spovedi prejmeš usmiljenje in olajšanje, da nisi ves čas v »temnem gozdu«, polnem trnja, kot bi rekel Dante. Težko se je plaziti tam skozi, sam sebi delaš škodo, ker se popraskaš. Že zato je vredno iskati usmiljenje, da nisi ves čas popraskan – sicer krvaviš, ker imaš rane. Spreobračanje je v prvi vrsti sprejemanje usmiljenja. Ko začutiš usmiljenje, se spreobrneš.

Dostop do članka (47174)

Spreobračanje je v prvi vrsti sprejemanje usmiljenja

Spreobračanje je v prvi vrsti sprejemanje usmiljenja

Pravite, da je bilo za vaše spreobrnjenje ključno soočenje s seboj v tujini. Zakaj ste želeli drugam, ste bežali?

In tujina bi dala odgovore?

Tam ste spoznali prijateljico iz Hrvaške, kajne?

Neveljavnost »transspolne poroke«

Vampi in njoki

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.