Prvo berilo: Odrešenik se veseli odrešenja, Sof 3,14–18a;
Ps: Iz 12,2–6;
drugo berilo: Odrešenik je blizu, Flp 4,4–7

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,10–18)

Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij.

Video razlaga za otroke

Kaj naj storimo?

Piše: p. Primož Jakop

Kaj naj storimo, sprašujejo ljudje Janeza Krstnika. Vprašanje je znamenje tiste notranje drže, ki jo želimo zavzeti in ohraniti v adventnem času – drže spreobrnjenja.

Vprašanje kaže najprej na to, da se oseba, ki ga postavlja, zaveda, da je na napačni poti, da ne išče opravičila in se ne izgovarja.

Janez želi s klicanjem k spreobrnjenju v ljudeh še naprej ohraniti odprto pričakovanje Boga.

Nadalje to vprašanje kaže tudi na pripravljenost, da se je oseba, ki ga postavlja, pripravljena spremeniti. To, da svojo napako prepoznamo in si jo priznamo, namreč samo na sebi ni dovolj za spreobrnjenje. Sprememba kakšne nezdrave ali celo grešne drže ali navade zahteva veliko truda in volje. Dovolj je, da se spomnimo štiridesetih let, v katerih je Bog med potjo iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo vzgajal za življenje v svobodi, in besedne igre, ki povzema to pot: »Eno je spraviti Izrael iz Egipta (se pravi fizično izpeljati Izraelce iz Egipta), čisto nekaj drugega pa je spraviti Egipt iz Izraela (se pravi Izraelce odvaditi vseh navad, načinov življenja in razmišljanja, ki so jih razvili kot napol sužnji v Egiptu).« Kolikokrat so Izraelci v puščavi izgubili izpred oči Božji namen, da jih nauči živeti kot svobodno ljudstvo, in so v želji po ugodju godrnjali ter vzdihovali po tem, da bi šli kar nazaj!

Vprašanje, postavljeno Janezu Krstniku, pa vsebuje še tretjo razsežnost: ljudje, ki ga postavljajo, razodevajo, da sami ne poznajo prave poti naprej in da so pripravljeni poslušati. Do rešitve, ki si jo želijo, ne znajo priti sami, zato se obračajo za nasvet k Janezu. Kako dragoceno je vedeti, čigava beseda je vredna poslušanja, in koliko je vredno, če imamo priložnost prisluhniti takšni osebi!

Razlage nedeljskih evangeljskih odlomkov v novem bogoslužnem letu pripravlja jezuit p. Primož Jakop. FOTO: Tatjana Splichal

Pričakovati še veliko več

Janezov odgovor je dvojen. Vse, še posebej cestninarje in vojake, vabi najprej k spremembi drže in ravnanja – k večji pravičnosti, h globlji solidarnosti in k bolj jasnemu zavedanju medsebojnega bratstva. Vendar pa te spremembe same na sebi še ne predstavljajo prihoda Božjega kraljestva – vse to je še vedno samo pripravljanje poti za Gospoda v puščavi našega srca. Zato želi Janez s tem, ko kliče k spreobrnjenju, v ljudeh še naprej ohraniti odprto pričakovanje Boga. Svojega odrešenja ne bomo dosegli z lastno solidarnostjo in pravičnostjo, temveč s tem, da nas bo nekdo močnejši od Janeza potopil v Svetega Duha in s tem v življenje Boga samega.

Naj bo v preostanku adventa namen naše molitve to, da se ne bi zadovoljili s tem, kar zmoremo spremeniti sami, ampak da bi zmogli vedno pričakovati še veliko več in ohranjati svoja srca in življenja odprta za Boga, ki prihaja!