Ko se ob valentinovem srečujemo s srčki v reklamah in raznih otipljivih oblikah, denimo čokoladnih, ter se obenem veselimo človeških ljubezni, ne moremo mimo tega, da podoba srca zaznamuje tudi cerkveno okolje – najdemo jo na oltarjih, na tabernakljih, podobah svetnikov – pa tudi domače. Nekoč sta krasili, ponekod pa tudi še danes dnevne prostore krasita podobi Jezusa in ob njej Marije, oba upodobljena s človeškim srcem.

Srce ima v krščanstvu, pa čeprav včasih izraženo s podobo človeškega organa, opraviti z dosti več kot le s telesno mišico ali minljivimi čustvi. Razumemo ga kot središče človekove osebnosti, njegovo notranjo skrivnost, kot je dejal Janez Pavel II., torej kot sedež našega mišljenja, želja, odločitev, globokih čutenj. Ko nekomu razkrijemo svoje srce, mu razodenemo to, kar je najgloblje v nas.

Danes imamo s srcem težave. Kot Frančišek v novi okrožnici Dilexit nos – o človeški in Božji ljubezni Jezusa Kristusa pove z besedami poljskega papeža: pogosto smo zmedeni, razdvoje...