Škof Saje se spominja svojega osebnega srečanja s papežem Frančiškom: »Vprašal me je, v kateri škofiji sem, kako mi gre, ter mi povedal, da sam težko hodi … Sedel je zraven mene v svojem zasebnem stanovanju, za majhno mizico, kot v kakšni študentski sobi, tako da sem bil prav ganjen in presenečen, kako je preprost.« Izpostavil je tudi njegovo hudomušno stran: tako je slovenskim škofom dal za zgled italijanskega duhovnika, ki ne pozna le imen vseh svojih župljanov, ampak tudi ime njihovega psa. Po eni strani tako papež izraža bližino in usmiljenje, po drugi strani pa je do duhovnikov in škofov kar strog in jasen, pripoveduje Saje: »Včasih se počutim, kot bi poslušal dnevno 'zapovjest' v jugoslovanski vojski. Stvari so jasne in treba jih je izpolniti.«

Tudi veleposlanik But je najprej izpostavil papeževo hudomušno stran: »Papež se zelo rad šali. Zdi se mi, da je zelo dobrovoljen človek, kar ne pomeni, da se kdaj ne razjezi, saj smo vsi samo ljudje …« Z veleposlaništva mu večkrat prinesej...