Kdo so bili ljudje, ki so pred toliko stoletji knjige pisali, tiskali, zbirali in ohranjali za svoje zanamce? Kako je tem knjigam sploh uspelo preživeti burna zgodovinska dogajanja minulih stoletij na naših tleh? In kakšen je pomen takšne knjižnice v današnjem času? Na vsa ta vprašanja, ki burijo domišljijo in vabijo k razmisleku, nam je odgovore pomagal iskati vodja samostanske knjižnice in kustos muzeja br. dr. Jan Dominik Bogataj OFM.

Br. dr. Jan Dominik Bogataj študentom v Rimu predava antično zgodovino Cerkve, arheologijo in patrologijo, na Teološki fakulteti v Ljubljani pa še zgodovino teološke misli. FOTO: Jana Jocif

»Najboljša delavnica celega samostana«

Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani je najstarejša neprekinjeno delujoča knjižnična ustanova na naših tleh. Njeni začetki segajo v zgodnje 13. stoletje, ko so se frančiškani na povabilo oglejskega patriarha Bertolda V. naselili v Ljubljani. 

Izobraževanje je bilo od nekdaj ena od frančiškanskih prioritet, (vsaj delen) odgovor na vprašanje, zakaj so že v 13. stoletju začeli ustvarjati knjižnico, pa najdemo kar ob sedanjem vhodu, kjer visi zgovoren zapis izreka blaženega Frančiška iz Fabriana (1251–1322): »Knjižnica je najboljša delavnica celega samostana, v kateri se z dostojnim in koristnim delom preganja brezdelje, ki je sovražnik duše. V njej je pripravljeno orožje proti napadom in zasmehu krivovercev ter je obenem shramba, iz katere se morajo črpati koristni nauki za poučevanje.«

To je unikatna zbirka, ki priča o tem, da je bil samostan skozi zgodovino izjemno dobro vpet ne le v slovenske kulturne, verske in politične tokove, ampak tudi v evropski kulturni prostor.

Br. Jan Dominik Bogataj, ki nad knjižnico bdi od leta 2020, vodil pa je tudi njeno obnovo, nas ob tem opozori, da prvi frančiškanski samostan in z njim knjižnica nista stala na sedanjem mestu, pač pa na današnjem Vodnikovem trgu. Tekom stoletij so se v knjižnici začele nabirati knjige, zlasti p. Žiga Škerpin je v 18. stoletju poskrbel za to, da je bila to v Ljubljani poleg Auerspergove najbolj imenitna baročna knjižnica. 

»Bil je teološki pisatelj, provincial in generalni vizitator samostanov na Ogrskem, v Avstriji, na Bavarskem, v Benečiji in v Rimu, zato je veliko potoval po Evropi,« pojasni br. Jan Dominik. »Prav na svojih številnih vizitacijah in potovanjih je najverjetneje nakupil ali prejel veliko knjig, s katerimi je napolnil ljubljansko samostansko knjižnico.«

V frančiškanski knjižnici med drugim hranijo Dalmatinovo Biblijo s podpisom Primoža Trubarja (njegov osebni izvod). FOTO: Jana Jocif

Znanje iz vse Evrope na enem mestu

»Tu še zdaleč niso samo molitveniki, kot nas včasih kdo vpraša,« razlaga samostanski knjižničar, ko nas popelje med starodavne knjige, vzorno urejene na lepo prenovljenih policah. »Tu imamo dejansko knjige iz vse takratne Evrope, ogromno je naravoslovnih knjig, botanike, fizike, pa tudi glasbe, umetnosti … Tu spodaj in na galeriji zgoraj vidite okrog 25 tisoč knjig, ki so nastale vse od 16. do sredine 19. stoletja. Več kot 90 % teh knjig ne najdemo v nobeni drugi slovenski knjižnici. To je res unikatna zbirka, ki priča o tem, da je bil samostan skozi zgodovino izjemno dobro vpet ne le v slovenske kulturne, verske in politične tokove, ampak tudi v evropski kulturni prostor.«

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, jesen 2026. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.