Ravno v avgustu so v berlinskem Konzerthausu v okviru festivala Young Euro Classic izvedli njegovo simfonično skladbo Feast Break. Njegovim aranžmajem za orkester lahko prisluhnete marsikje, med drugim na gala koncertu Radia Ognjišče. Skratka, tudi če ga do sedaj še niste poznali, se njegovi glasbi skorajda niste mogli izogniti. Matija je tudi zelo prijeten sogovornik. Ker sva se spoznala že kot otroka pri skavtih, se v pogovoru tikava.

Izhajaš iz družine s petimi otroki, od katerih se štirje poklicno ukvarjate z glasbo. Imate to po starših?

Pojeta v cerkvenem zboru, sicer pa nista v teh vodah. Mama je učila biologijo, oče je magister strojništva. Vedno pa je bilo zanimanje. V avtu smo večinoma poslušali kasete hitov klasične glasbe. Spomnim se, kako so zavijale, ker jih je uničilo sonce. In pa znanci so nam podarili kaseto Jesus Christ Superstar. To je bila edina glasba zunaj klasike, ki jo je bil moj oče pripravljen vrteti.

Oče nas je vse vpisal v glasbeno šolo, ker pač ne mara športa. Pravi, da vrhunski šport uniči telo.

Mi je pa pri starših zanimivo dvoje. Najprej to, da je bilo pri moji mami devet otrok, v Beli krajini. Revščina. Od vseh so samo njo vpisali v glasbeno šolo in ji kupili pianino. Zakaj ravno njo? Ne vem. Kasneje sta oba pela pri Ljubljanskih madrigalistih, ki so veliko nastopali tudi v tujini. Spomnim se, da sem še jaz kot otrok kdaj šel zraven. In druga zanimivost: očetu je šlo na živce, da ne zna brati not in se je med študijem pri neki gospe naučil osnove teorije in klavirja. Takrat je kupil pianino, ki ga jaz še zdaj uporabljam. Nas pa je vse vpisal v glasbeno šolo, ker pač ne mara športa. (nasmešek) Pravi, da vrhunski šport uniči telo.

Nekoč si rekel, da te violina na začetku ni pritegnila, ker je dolgo trajalo, preden si iz nje spravil lep zvok.

Pri violini je to še posebej opazno – začetki so res duhamorni. Ne poznam človeka, ali mu niti ne verjamem, če reče, da mu je bila violina od začetka zabavna. Škripa. Prsti bolijo. V čudni pozi si. Moraš biti malo mazohist, da vztrajaš. Ne morem reči, da sem bil sam od začetka prav vroče zaljubljen v violino. Pač vpisali so me in sem hodil. Nisem imel občutka, da imam sploh možnost prenehati, ker je verjetno tudi res nisem imel. (smeh) Oče bi gotovo vztrajal, da končam vsaj nižjo glasbeno.

Matija Krečič si šteje za uspeh, da lahko kot samozaposlen v kulturi preživlja družino, zdaj že enajst let. FOTO: Jana Jocif

Nikdar pa ni računal, da bi se kdo s tem poklicno ukvarjal?

Ne. Celo je nastal problem, ko se je prvi brat odločil vpisati na akademijo. Skrbelo ju je, da ne bo mogel imeti družine, ker bo veliko potoval ... Saj po svoje razumem. Tudi pri meni so se morali navajati na to, da sem samozaposlen, da nimam redne službe. Mama me je zelo spodbujala, naj vsaj delno vzamem službo v kakšni glasbeni šoli.

Se v poučevanju ne vidiš?

Sem mislil, da me bo prijelo, ko bom starejši. A nimam pravega veselja. Toliko vsega me zanima. Pa vedno sem imel občutek, da imam še sam ogromno vprašanj. Zdaj bom pa jaz nekomu že razlagal? Zelo spoštujem dobre učitelje instrumenta, saj sem imel tudi sam take, pa hkrati izkušnjo z enim, ki ni bil. To ni delo, ki ga opravljaš za zraven. Mora biti poslanstvo.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, jesen 2026. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.