Je priznan in priljubljen profesor kirurgije, kardiokirurgije, medicinske etike in paliativne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Novem Sadu, na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru ter iskan predavatelj na kongresih in simpozijih po vsem svetu.

Prof. Šušak, koliko slovenskih src ste že dotaknili z rokami? Dobesedno.

Nekaj več kot 1.700. Čeprav delamo zelo težke operacije, so rezultati odlični, slabe 0,5-odstotna smrtnost. Bog ne daj, da bi se s številkami hvalil, ampak v svetu srčne kirurgije velja, da kirurg s 3- do 4-odstotno smrtnostjo velja za vrhunskega.

Odličen rezultat pa ne pomeni le mojega dela – gre za odlično delo celotne ekipe: od priprave pacienta, preiskave, pogovorov s pacientom in svojci pa vse do same operacije in rehabilitacije. Vsak korak je pomemben, da tudi kirurg dobro opravi svoje delo.

Ko med operacijo držite človekovo srce v rokah, lahko rečete, kaj je v njem. Ljubezen ali sovraštvo …

Srce je mističen organ. Njegov pomen presega njegovo fiziološko funkcijo. Če ga pogledamo simbolno, je postavljeno v središče človekovega telesa in ga lahko razumemo kot stičišče različnih razsežnosti našega bivanja. Nad srcem je glava: oči, usta, možgani, torej tisto, kar povezujemo z razumom, mišljenjem in egom. Nižje od srca so, kot piše v Davidovem psalmu, »ledvica«, to so nagoni in strasti. Srce pa lahko razumemo kot simbolno središče, v katerem se srečujejo naša volja, želje, hotenja, misli in dejanja. Tu ima svoje mesto tudi vest. V teološkem smislu je srce prostor človekovega notranjega življenja, kraj srečanja človeka z Bogom. V srcu se zrcali vprašanje, kaj človek v resnici je in kako živi. 

Če srce pogledamo simbolno, je postavljeno v središče človekovega telesa in ga lahko razumemo kot stičišče različnih razsežnosti našega bivanja.

Toda kot srčni kirurg moram jasno razlikovati med simbolnim in medicinskim pomenom srca. Moje delo je, da popravim njegove mehanske okvare. Ne morem operirati človekove duše ali neposredno posegati v njegov duh. Lahko pa razumem, da njegovo zdravje ni zgolj medicinsko vprašanje. Človeka moramo obravnavati v vsej njegovi telesni, duševni, duhovni in odnosni celovitosti.

Kako povezujete znanost, vrhunsko znanje, kirurgijo in osebno vero?

Ne vidim razloga, da bi morali znanost in vero postavljati v nasprotje. Znanost nam omogoča razumevanje naravnih procesov, razvijanje novih metod in zdravljenje bolezni. Vera pa odpira vprašanja smisla, odgovornosti, človekovega dostojanstva in odnosa do Stvarnika. Težava nastane, kadar človek zaradi svojega znanja začne verjeti, da lahko vse nadzoruje. Medicina lahko veliko naredi, vendar ne more odpraviti vseh meja človeškega bivanja. Ko mi bolnik reče, da mi zaupa svoje življenje, mu odgovorim, da lahko popravim njegovo zaklopko, ne morem pa odločati o vsem, kar se bo zgodilo. Moja naloga je, da opravim svoje delo po najboljših močeh. Izid pa ni odvisen samo od mene.

Vaši kolegi so mi povedali, da v operacijsko dvorano vedno prinesete ikono sv. Luka …

Da v operacijsko dvorano prinesem ikono svetega Luka, je izraz moje vere, zaupanja in hvaležnosti. Ne razumem je kot nadomestilo za znanje ali strokovno delo. Nasprotno, vera me opominja, da moram svoje znanje uporabljati odgovorno in se zavedati meja lastne moči.

Medicina se hitro razvija. Ali obstajajo meje, ki jih človek pri znanstvenem napredku ne bi smel prestopiti?

V medicini smo dosegli izjemne stvari. Razvoj srčne kirurgije je omogočil zdravljenje bolezni, ki so bile nekoč skoraj neozdravljive. Toda ob vsakem napredku se moramo vprašati, kaj ta napredek pomeni za človeka in kakšne posledice lahko prinese.

Tehnološka možnost še ne pomeni moralne upravičenosti.

Človek je velika skrivnost, prav tako celotno stvarstvo. Naše razumevanje sveta je omejeno, zato moramo biti previdni, ko presojamo, kaj vse lahko naredimo s svojim znanjem. Ključno etično vprašanje je: Ali sme človek narediti vse, kar zna narediti? To vprašanje je danes pomembno na vseh področjih znanosti, tudi pri razvoju umetne inteligence in novih medicinskih tehnologij. Tehnološka možnost še ne pomeni moralne upravičenosti. Nekaj je lahko tehnično izvedljivo, vendar moramo pred odločitvijo premisliti, ali je to dobro za človeka, ali spoštuje njegovo dostojanstvo in kakšne posledice lahko povzroči.

Prebrali ste del pogovora, ki je v celoti na voljo v tedniku Družina (42/2026).