Srečati se z ljudmi tam, kjer so

Zaživel je nov Družinin podkast Kefa, ki ga ustvarjata mlada slovenska duhovnika Peter Čemažar in Blaž Franko. S podkastom želita govoriti o svoji veri, poslušalcem pa ponuditi jasno in razumljivo razlago krščanstva. Povprašali smo ju, kako je zamenjati ambon s snemalnim studiem. Koga želita nagovarjati s podkastom Kefa? Blaž: Marsikdo se s svojim verskim znanjem ustavi nekje na nivoju okrog birme. Povsod drugod rastemo in napredujemo, vsebina naše vere pa nas v tistih letih bodisi ne zanima bodisi nimamo priložnosti za poglabljanje. Želeli smo ustvariti prostor, kjer lahko duhovniki ponudimo pričevanje in oznanjevanje evangelija in drugih vsebin naše vere. Zato želimo s tem podkastom nagovarjati vse, ki iščejo in želijo nekaj več od svoje vere. Kako je zamenjati ambon za snemalni studio? V čem se razlikujeta pridiga in podkast? Peter: Pri pridigi vidiš ljudi, ki jih nagovarjaš. Običajno jih vsaj nekaj tudi poznaš, takoj vidiš njihov odziv, imaš z njimi očesni stik. Pri podkastu se najprej posvetiš sogovorniku. Ustvarjaš pogovor, za katerega verjameš, da lahko nagovori tudi druge, tudi mnoge, ki jih morda še nikoli nisi srečal. Vseeno se zavedava, da za vsakim ogledom stoji oseba s svojimi iskanji, dvomi in hrepenenji. Ker so nam ta iskanja dostikrat skupna, si na poti lahko pomagamo. Predvsem pa nam pomaga vsebina naše vere, ki jo preko pogovorov želiva približati poslušalcem. Kakšne so vajine dosedanje izkušnje z digitalnimi mediji? Peter: Digitalni mediji me spremljajo od najstniških let. Tako kot vsakega mojega vrstnika. Postali so del našega življenja. Aktivno udejstvovanje pa je prihajalo počasi. Prek urejanja kakšne župnijske strani na družbenih omrežjih do sodelovanja pri Družinini oddaji Reflektor. Ko sem bil kaplan v Grosupljem, sva se o tem večkrat pogovarjala tudi z Martinom Golobom. Občasno me je potem Martin predlagal za kakšen intervju ali izjavo, ko sam ni utegnil najti termina z novinarji. Za to sem mu hvaležen, saj sem pridobil kakšno izkušnjo več. Vedno znova vidim, kako so mediji lahko čudovito sredstvo oznanjevanja. A še vedno je najpomembnejši živi, osebni stik. Blaž: Pravzaprav ob besedi medij pomislim le na digitalni medij. Z izjemo knjig se le redko poslužujem tiskanih oblik medijev. V digitalnem svetu imaš namreč takoj in povsod dostop do vsega, kar te zanima. S prihodom interneta se je močno razširil tudi bazen informacij in verjamem, da se to pozna tudi med duhovniki. Če so bili včasih omejeni le na redko gradivo, izdano v domačem prostoru in domačem jeziku, danes ni težko dostopati do informacij z vsega sveta, tudi če so v tujih jezikih. To gotovo pomaga pri večstranskem poznavanju določene teme. Mladi niso več omejeni na to, kar jim domači župnik pove o veri, temveč imajo dostop do izjemnega zaklada znanja in mnogi se ga poslužujejo. Čedalje pogosteje se zgodi, da prav zaradi digitalnih medijev marsikateri laik ve več o kakšnem teološkem vprašanju kakor kak duhovnik, ki si je o nečem bežno oblikoval mnenje zgolj iz vira ene revije. To nas gotovo spodbuja k stalni rasti in ohranjanju svežine. Zato se mi zdi, da moramo biti tudi duhovniki navzoči v digitalnih medijih in tudi tam pričevati ter oznanjati evangelij. Snemati podkast pomeni tudi izpostaviti se. Kaj za vaju osebno pomeni tak izziv? Peter: Izpostaviti se gotovo pomeni tudi tvegati. Ne veš, kakšen bo odziv, kakšne bodo kritike. A vendar je izpostavitev nujna. Pomislite, kakšen bi bil rezultat referenduma, če se predstavniki Cerkve in zdravnikov ne bi javno izpostavili? Ali če gremo k začetkom krščanstva, kako bi se širil evangelij, če se apostoli ne bi izpostavili in tvegali zavrnitve? K sprejetju izziva novega podkasta so me močno nagovorile tudi besede papeža Leona mladim, naj ne bodo pasivni uporabniki družbenih omrežij, ampak naj postanejo dejavni ustvarjalci. Blaž: Tu me spremlja misel preroka Izaija, ki na Gospodov glas »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« odgovori: »Tukaj sem, pošlji mene!« Naša naloga ni, da se skrivamo samo znotraj meja poznanega, ampak gremo oznanjat do skrajnih mej sveta. Nekdo mora iti in zakaj bi vedno čakali na nekoga drugega. Zato se vedno trudim reči, naj Gospod uporabi talente, ki mi jih je dal. To gotovo pomeni, da se izpostaviš. Ni vedno prijetno, sploh kadar kdo to vidi kot iskanje pozornosti, vendar je lažje, če veš, da delaš za Gospoda, ne zase. Nagovarjali boste tudi tiste, ki sicer ne pridejo k maši. Ali so vas na te izzive nagovarjanja oddaljenih kaj pripravljali v času bogoslovja? Peter: Tudi pri verouku dostikrat nagovarjamo tiste, ki ne pridejo k maši. (smeh) V času bogoslovja so nam o tem večkrat spregovorili, najbolj pa sem to izkusil na pastoralni praksi, ki sem jo v sklopu bogoslovja v 4. letniku opravljal v župniji Moravče. Župnika Kancijana Čižmana so poznali vsi Moravčani – verni in neverni. Vedno je našel priložnost, da je nagovoril tako ene kot tudi druge. To je naše poslanstvo, ki nam ga je po apostolih dal Jezus. V resnici si želiva, da bi naju poslušalo tudi čim večje število tistih, ki ne hodijo k maši, še bolj pa si želiva, da bi komu ponovno približala sveto mašo kot vrhunec krščanskega življenja. Kako močna je misijonska drža mladih duhovnikov? Peter: Odkar v Slovenijo prihajajo bogoslovci z Madagaskarja, iz Vietnama in Afrike, nam je vsem postalo jasno, da misijon ni nekje daleč, ampak v našem kraju. Večkrat, ko opazujem ljudi na ulici, se mi postavi vprašanje, ali so že slišali za evangelij ter kdo jim ga bo oznanil. Kako priti do njih? Dostikrat se tu čutimo nemočne. Zdi se mi, da so na tem področju k misijonu poklicani tudi laiki. Oni imajo dostop do teh ljudi, saj so njihovi sodelavci, sosedje, prijatelji … Kar slišijo v cerkvi, naj najprej z življenjem, nato pa tudi s pogumno in odločno besedo ponesejo med ljudi. K temu nas kliče 2. vatikanski koncil. Ob vsem pa ne smemo pozabiti, da je začetek vsakega misijona molitev. Brez Njega namreč ne moremo ničesar storiti. Peter, vi delate predvsem z mladimi. Kako mladi gledajo na Cerkev danes? Peter: Na Cerkev gledajo različno, odvisno, koga bi vprašal. Prepričan pa sem, da mladi iščejo življenje. Jezus je prišel, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju«. Tega ne iščejo le mladi, ampak vsi. So pa mladi v tem iskanju še posebej pozorni na pristnost oznanila. Radi imajo zglede, ki vlečejo. Pogosto so si zgled tudi med seboj. To vidim med dijaki v Zavodu sv. Stanislava, kjer skupaj z drugimi duhovniki občudujem, kako se nekateri dijaki medsebojno podpirajo, da dan začnejo z obiskom svete maše. Zgledi vlečejo, ko vidijo svoje vrstnike v vrsti za sveto spoved in udeležbo na adoraciji. Ko mladi začutijo, kako veličastno je zakramentalno življenje Cerkve, ne potrebujejo prisile, da bi to dejavno živeli. In to je tisto, kar morda najbolj pogrešajo. Nekoga, ki jim bo z vso srčnostjo in iskreno vero predal oznanilo o našem Gospodu Jezusu Kristusu kot največjem zakladu. Dostikrat pogrešajo skupnost, ki ta zaklad resnično živi. In pogrešajo nekoga, ki bi jim znal odgovoriti na njihova vprašanja o veri, na vse njihove dvome. Blaž, kako na župnijski ravni iščete nove poti, kako se približati oddaljenim? Blaž: Iskati poti do oddaljenih ali do tistih, ki vere sploh ne poznajo, mora ostati ena od glavnih prioritet župnika. Je pa že z rednim delom in skrbjo za tiste vernike, ki so blizu Cerkvi, veliko dela. Ukvarjati se z oddaljenimi je naporno z vidika, da je pogosto zelo neuspešno, lažje se je zamotiti s tem, kar že obstaja. Vendar naše poslanstvo je misijonsko. Tudi če ne želimo, moramo oznanjati evangelij vsemu stvarstvu, še posebej tistim, ki ga ne poznajo. Danes te bo težko kdo spoštoval zaradi službe. Spoštovanje in priložnost za oznanjevanje dobiš, ko pridobiš zaupanje na povsem človeški ravni. Zato je v prvi vrsti treba biti najprej dober človek, ki sreča ljudi tam, kjer so. Tu pa pridejo v poštev novi pristopi, kako iskati načine, da srečamo ljudi tam, kjer so. Sam se trudim, da najprej slišim ljudi. Vprašam za mnenje, prosim za nasvet. Ne vem vsega, ne poznam načina življenja tistih, ki so zelo daleč od Cerkve. Drugi laiki v župniji pa ga poznajo, zato sem vedno rad odprt za predloge drugih, da skupaj postajamo misijonarji tudi za oddaljene. Kako gledata na prihodnost župnijskega življenja? Blaž: Življenje župnije se bo gotovo zelo spremenilo. Zaradi manjšega števila duhovnikov bo tudi manj župnij, kjer bodo bivali župniki. To pa ne pomeni, da mora neka majhna župnija povsem zamreti, temveč lahko to izkoristi kot priložnost, da se tam oblikujejo živa občestva. Ljudje, ki čutijo potrebo, da skupaj rastejo v veri, lahko storijo marsikaj. V prihodnosti bomo morda imeli manjša občestva, a verjamem, da bodo ljudje razumeli, da življenje župnije ne sloni samo na župniku, temveč je odgovornost prav vseh. Prepričan sem, da bodo zato kristjani v prihodnosti pričevali z veliko večjim žarom in zanosom. Peter: Kot kaplan v Zavodu sv. Stanislava imam priložnost obiskati različne župnije, ko me za nedelje in praznike duhovniki pokličejo na pomoč. Tako spoznam marsikatero župnijo in veseli me, ko vidim toliko živih občestev. Prav to življenje me navdaja z gotovostjo, da bodo ta občestva ostala goreča žarišča posredovanja vere. Advent je čas, ko pričakujemo Jezusovo rojstvo – Luč, ki prihaja na svet za vse ljudi. Kaj lahko storimo vsak pri sebi, da bi tudi mi prinašali luč v ta svet? Peter: V resnici je odgovor preprost in isti, kot je že od nekdaj. Najprej pustiti, da ta Luč zasije v tebi. Slišati glas Boga, ki šepeta na naše srce, in se po tem glasu ravnati. Kljub temu da zveni precej enostavno, pa je tudi težko. Tega glasu dostikrat ne slišimo, ker ga preglasi drug hrup. Tu mi je všeč primera iz razreda: če je razred zelo glasen, lahko nekdo zelo dobro odgovori na vprašanje učitelja, a ta ga zaradi hrupa ne bo mogel slišati. Podobno je v odnosu z Bogom. Če nas bo stalno raztresal zunanji hrup, Božjega glasu ne bomo slišali, čeprav nam On stalno prišepetava na srce. Zato je pomembno, da si dovolimo trenutke tišine v molitvi, ob branju Božje besede, obisku zornične svete maše, obisku Najsvetejšega – da bi končno zaslišali Njegov glas. Čudovita priprava na božič pa je tudi sveta spoved. Ne zamudimo te priložnosti. Blaž: Če nadaljujem s Petrovo mislijo – ko ta Luč zasije v nas, pa sledi naša naloga, da jo postavimo na svetilnik, da zasveti tudi drugim. Jezus pravi, da luči ne postavljamo pod mernik oz. ne skrivamo pod posodo, da sveti sama sebi. Luč je poklicana, da zasije. Ko v nas gori, jo s svojim življenjem v besedah in dejanjih širimo med druge. Ne smemo se bati posijati tudi tja, kjer je že dolgo časa temno. Kristjani se pogosto bojimo, ker mislimo, da nas tema ne bo sprejela. Res je, da tema Kristusa ne sprejme prav rada, a če kdo, lahko On dela čudeže. Zato se potrudimo in prinesimo čim več Luči v ta svet.

Dostop do članka (47174)

Srečati se z ljudmi tam, kjer so

Srečati se z ljudmi tam, kjer so

Koga želita nagovarjati
s podkastom Kefa?

Kako je zamenjati ambon za snemalni studio? V čem se razlikujeta pridiga in podkast?

Špečk

Bodite graditelji mostov

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.