Duhovnik, glasbenik, raper in misijonar mestnih ulic je v svoji glasbi šel tako daleč, da je v rapu povedal tudi življenjsko zgodbo papeža Janeza Pavla II.

Glasba kot poslanstvo

Stan Fortuna iz New Yorka je eden izmed ustanovnih članov Skupnosti frančiškanskih bratov prenove (Franciscan Friars of the Renewal). Živi in deluje v južnem Bronxu, sredi revščine, nasilja in razbitih družin. Prav tam je našel svoje občinstvo, kjer uporablja rap kot jezik resnice in evangelija, saj je to jezik, ki ga razumejo.

Pater Stan Fortuna s pokojnim papežem Janezom Pavlom II. FOTO: IG kimbarariofuerte

Čeprav je danes znan kot »rappin’ Capuchin«, v intervjuju za BustedHalo poudarja, da rap ni njegovo edino glasbeno izrazno sredstvo, temveč ustvarja tudi jazz, brazilsko glasbo in druge zvrsti, s katerimi se ukvarja že desetletja. »Bog mi je dal dar glasbe in našel način, da ga vključi v moje celotno poslanstvo,« pravi.

Ironično je, da je ob vstopu v red leta 1979 mislil, da bo moral glasbo povsem opustiti. »Nisem si mogel predstavljati življenja brez igranja,« priznava. A ko je bil pripravljen ta dar izročiti Bogu, ga je – po lastnih besedah – dobil nazaj, in to v še bogatejši obliki. Njegovi predstojniki so ga pri tem podprli. Ko jim je razlagal, da ima jazz bas iz leta 1966, so mu preprosto rekli: »Prinesi.« In glasba je začela teči.

Ritem ulice kot prostor evangelija

V 80. letih je Fortuna v notranjih mestnih četrtih opazoval rojstvo hip-hopa: beatbox (ustvarjanje ritma z usti brez instrumentov), freestyle, improvizacija. Kot jazzovski glasbenik je bil navdušen nad ustvarjalnostjo in spontanostjo. »To ni bila kultura nasilja, kakršno poznamo danes. Ljudje so preprosto govorili o tem, kar so doživljali,« je razložil.

Rap je zanj postal sredstvo resnice. »Resnica prereže vse. Prereže temo in prereže laži. Ti otroci so globoko ranjeni,« pravi o mladih, s katerimi dela. Prav zato vztraja, da evangelija ni mogoče omejevati na določene glasbene oblike in da je Janez Pavel II. govoril, da je treba evangelij ponesti v srce sodobne kulture. Jezus je namreč šel tja, kjer so bili ljudje.

Rap o papežu Janezu Pavlu II.

Eden njegovih najbolj presenetljivih sadov ustvarjanja je rap pesem Giovanni Paolo, ki pripoveduje življenjsko zgodbo papeža Janeza Pavla II. Kot je poročala aleteia.org, sta pesem leta 2011 napisala in izvajala katoliški glasbenik Tom Booth in pater Stan Fortuna, pri čemer je k refrenu prispeval tudi Matt Maher.

Navdih zanjo sega v svetovni dan mladih v Torontu leta 2002. Množice mladih so med papeževo pridigo nenehno vzklikale »Giovanni Paolo!«, zaradi česar je moral Janez Pavel II. večkrat prekiniti govor. Papež je takrat kljub izčrpanosti zbral vso moč, da je nadaljeval, kar je pustilo globok vtis na navzoče. Ta dogodek je navdihnil Bootha in Maherja, da so ustvarili osnovni refren, ki ga je Fortuna kasneje razširil v celotno pesem. 

Tom Booth je želel, da pesem ostane kar se da zvesta življenjski zgodbi papeža, zato je povabil p. Stana Fortuno, ki ga imenuje kar »specialist za Janeza Pavla II.«. Pesem s preprostim, a močnim refrenom in raperskimi kiticami popelje poslušalca od mladosti Karola Wojtyłe na Poljskem do njegovega pontifikata, in sicer skozi ključne dogodke in dosežke njegovega življenja.

Tukaj si lahko ogledate rap o Janezu Pavlu II.:

Fortuna v pesmi vidi bistveno lastnost papeža, svobodo. »V času življenja je njegovo srce postajalo vedno bolj svobodno in posledično je postal svoboden; vzor človeštva, odrešenega z Božjo ljubeznijo,« je povedal Fortuna. »Pristna svoboda je najprivlačnejša sila na svetu in Janez Pavel II. je je imel obilo. Kar je imel on, si želi vsak!«

Refren Giovanni Paolo, ki ga vztrajno ponavljajo poslušalci, posnema vzklike množic med papeževim nastopom in daje skladbi energijo in avtentičnost, ki jo mladi poslušalci lahko neposredno začutijo.

Avtentičnost nad predsodki

Kot je odkrito povedal v intervjuju za BustedHalo, Fortuna seveda ni brez kritikov. Nekateri mu očitajo, da ni duhovnik in da niti ni videti kot eden izmed njih. Njegov odgovor je preprost: »Ali mi lahko kdo pove, kako naj bi duhovnik izgledal in govoril?« Spominja, da tudi Jezus in sveti Frančišek v svojem času nista ustrezala pričakovanjem.

Za Fortuno je bistvena pristnost. Revni, pravi, zelo lahko »zaznajo pristnost in iskrenost. In če govoriš z nekom, še posebej v jeziku, ki ga razume«. In ko je sporočilo resnično, tudi ritem ne more stati na poti. Njegova glasba je že večkrat dobesedno rešila življenja.