V družbi tekmovalnosti, egocentrizma in neprijaznosti – zgolj ponavljam oceno slovenske psihiatrinje, ki sem jo prebral nedavno – svet še kako kliče po ljudeh, ki znajo izstopiti iz zagledanosti vase, opaziti drugega in vnesti v svojo okolico več človečnosti.

Kristjanom je poleg jasne Jezusove največje zapovedi in Svetega Duha, ki nas opremlja za to, da bi živeli po njej, v navdih vrsta osebnosti, ki so na izrazit, prelomen način živeli ljubezen do bližnjega. Med njimi je brez dvoma sv. Vincencij Pavelski, imenovan tudi mistik ljubezni.

Kmečki sin z jugozahoda Francije je postal duhovnik že pri 19 letih, ne da bi dobro razumel smisel duhovniškega poslanstva. Leta pozneje se je v njem v stiku s kardinalom Pierrom de Bérullom vzbudila želja, da bi življenje oblikoval po Kristusu, ob umirajočem kmetu, ki je hotel »svojo vest razbremeniti hudih grehov, ki jih nikoli ni upal priznati svojemu vaškemu župniku«, pa je prejel močno spoznanje, da je poklican k služenju ubogim in bolnikom tam, kj...