V ozračju pogovorov z njim tudi najbolj običajne fraze, kakršna je bila moje vprašanje »Kako ste, Zorko?«, niso samo fraze in prazen vljudnosti ritual. Ne vem, zakaj je tako, a čutim, da je. Mogoče zato, ker mi daje z vso svojo pojavo čutiti, da je življenje celota in da se s svojim govorjenjem, pa naj bo še tako konvencionalno in prazno, na koncu koncev vedno dotikamo te celote. Se opredeljujemo do življenja in njegovega smisla. Ne s težkimi, usodnimi besedami, ampak z držo, v katero se postavimo do drugega človeka in samega sebe. S prostorom, ki ga pri tem oblikujemo; z obzorjem, na katerem se giblje naš pogovor. To je bolj pomembno od dolžine pogovora. Tokrat nisva govorila dolgo. Govorila sva o molitvi in si jo obljubila. Tudi zato, ker smo si lahko v njej drug drugemu najbliže.

Vem, pričakuje se, da bom tu povedal kaj o Simčičevi literaturi. Kaj novega. Ali pa da bom vsaj povzel in podčrtal kaj od tega, kar sem pisal o njegovi dramatiki. Ampak literatura je v temelju vedno odvisna...