Udar strele je kmetiji Ploder vzel hlev, a ljudje so jim vrnili motivacijo
Udar strele je kmetiji Ploder vzel hlev, a ljudje so jim vrnili motivacijo
Med pogovorom hitro postane jasno, da Vinko ni človek, ki bi ob težavah kar tako obupal. Vse življenje je vajen trdega dela, odgovornosti in pomoči drugim. Več kot štiri desetletja je tudi ključar cerkve Svetega Duha, za katero predano skrbi skupaj z družino. Prav za dolgoletno skrb za cerkev, nesebično pomoč sočloveku in prispevek lokalni skupnosti je letos prejel priznanje Občine Solčava, ki ga ta podeljuje vsake štiri leta.
Sin Matej na prikolico nalagala zadnje ostanke požganega lesa. FOTO: Tatjana Splichal
Noč, ki je prinesla ogenj in strah
Tistega večera, okrog 22.30, se je Vinko usedel na kavč. Žena in njegova 92-letna mama sta medtem spali. Želel si je ogledati začetek novic na televiziji, da bi slišal, ali se je tisti dan zgodilo kaj pomembnega. »Nakar me vrže s kavča, glavo mi vrže naprej dol, nato pa čez sekundo pogledam gor in skozi okno vidim, da gori hlev.« Ogenj se je širil z neverjetno hitrostjo. »Takrat sem začel teči in se čez hišo zadrl ženi, da gori hlev in naj pokliče gasilce. Imel sem samo en copat na nogi, nisem imel časa iskati še drugega,« se spominja. Nato je začel reševati, kar se je rešiti dalo. »To je bil velik šok. A ko sem poskusil rešiti živino in mehanizacijo, sem pazil tudi nase. Sem bil vsaj toliko pri sebi.«
Tako je ogenj tisto noč zajel hlev na kmetiji Ploder. Fotografija je nastala še pred prihodom gasilcev. FOTO: Arhiv družine Slapnik
Sosed je bil takrat ravno zunaj in zagledal ogenj. Takoj je pritekel na pomoč in poklical številko 112. Ženo Marijo pa je iz spanja vrgel možev krik: »Jaz tistega poka nisem slišala. Slišala sem samo moža, ko se je zadrl: 'Gori, kliči!' Bil je šok, nič mi ni bilo jasno. Brez elektrike, brez vsega.« Njena prva skrb je bila 92-letna tašča, ki prav tako živi v hiši. V strahu, da bi se ogenj razširil tudi na dom, ji je začela pripravljati stvari. »Mislila sem, da bomo morali bežati iz hiše.« Za Vinkovo mamo je bil požar še posebej pretresljiv. Ko je bila stara 10 let, je namreč med vojno, oktobra 1944, doživela, kako so kmetijo že enkrat požgali Nemci. »Ni mogla spat, bila je živčna. Podoživljala je za nazaj,« razloži Marija.
Ko sem se vozil proti domu, sem od daleč zagledal, kako gori na naši posesti. Samo upal sem, da je naša hiša za hlevom še cela. (Matej Slapnik, sin)
Sin Matej se je tisti večer ravno vračal iz službe. »Ob 22. uri sem končal s službo in se odpravljal domov. Ko je udarila strela, sem se ravno pripeljal v Solčavo. Mama me je takoj klicala,« se spominja in dodaja: »Ko sem se vozil proti domu, sem od daleč zagledal, kako gori na naši posesti. Samo upal sem, da je naša hiša za hlevom še cela.« Domov je uspel priti še pred gasilci, ki so prišli k njim v 20 minutah.
Ostanki požara na kmetiji Ploder. V ozadju njihova hiša s popokanimi okni od vročine. FOTO: Tatjana Splichal
Ob tem, ko nama oče in sin razkazujeta, kako so na hiši stekla popokala od vročine, Vinko pokaže na hidrant, ki stoji le nekaj metrov stran. »Ta hidrant nas je rešil. Leta 1996, ko sem bil svetnik, se je župan zavzemal, da si morajo vsi kmetje v Solčavi urediti hidrante in zajetje vode. In zdaj je ta hidrant prišel prav.« Požar so gasili vse do pol sedmih zjutraj. Pomagali so gasilci iz Črne na Koroškem, Luč, Ljubnega ob Savinji, Okonine in Radmirja. Prišli so tudi sosedje in drugi domačini.
Gasilci med gašenjem požara. FOTO: FB Gasilci Črna na Koroškem
Ko so mislili, da je vsega konec
Iz gorečega hleva jim je uspelo rešiti dva traktorja in živino. Ogenj pa je uničil specialno visokogorsko mehanizacijo, brez katere je delo na kmetiji na takšni nadmorski višini izjemno zahtevno. »Reform, Muli, tri kosilnice, od tega ena rotacijska, pet motornih žag, cepilec za drva, ena freza, dva puhalnika in črpalke za gnojnico. Zgorelo je tudi vse orodje ter delavnica za les.« Zgoreli so tudi molzni stroji, mlekarna in sirarna. »Samo sirarska miza je še ostala,« pove Marija. Družina je tako morala začasno urediti prostor za izdelavo sira v garaži.
»V petek, naslednji dan, se je že pospravljalo. Imeli smo delavce, kakšnih 12 do 15 moških,« pove in doda: »V bistvu nismo imeli časa, da bi se lahko odklopili. Morda to niti ni bilo tako slabo, saj potem ne padeš preveč v nek svoj kot in ne začneš razmišljati negativno.« Tudi Vinko se spominja, da po požaru skoraj ni bilo časa za razmišljanje: »Jaz sem bil potem čisto v svojem svetu. Težko se je sprijazniti.«
Kdor želi družini pomagati, lahko prispevek nakaže na:
Prejemnik: Občina Solčava
TRR (podračun): SI56 0110 0600 8362 393
Koda namena: CHAR
Referenca: SI99
Namen nakazila: PLODER - POMOČ POŽAR
Najprej so mislili, da je vsega konec. »Smo mislili, da bomo kar končali, da bomo živino spravili,« prizna Vinko. Molznice so začasno preselili na kmetijo k Marijini sestri, kjer je sama odraščala. A nekaj dni pozneje se je pogled na prihodnost začel spreminjati. »Ko so se glave malo ohladile, smo bili vsi srečni, da smo hišo obdržali. Da imaš sploh kje biti.« In predvsem – začeli so prihajati ljudje. »Ljudje izjemno veliko pomagajo. Vsepovsod, iz cele Slovenije kličejo. Če je kaj treba, pomagajo, nekateri pa tudi finančno prispevajo, kolikor kdo zmore. To te ponovno dvigne. Dobiš nazaj motivacijo.« Vinko pravi, da bodo hlev vendarle obnovili. »Zdaj smo bolj usmerjeni v sina, v to, kaj si on želi in kako bi rad nadaljeval.«
Vinko Slapnik z ženo Marijo in sinom Matejem. FOTO: Tatjana Splichal
Ko je oče doživel nesrečo, je moral prevzeti delo
40 let so na kmetiji oddajali mleko. Ko je cena mleka padla in je postalo njegovo prevažanje v dolino vse manj smiselno, so se odločili za lastno predelavo. V manjši sirarni so začeli izdelovati pet vrst mladega sira. »To je bolj mala proizvodnja. Ampak imeli smo dobro vpeljano. Potem pa je pogorelo,« razlaga Vinko.
Siri s kmetije Ploder. FOTO: Arhiv družine Slapnik
Od velikega hleva, v katerega je 20. avgusta udarila strela, je ostalo bore malo. Na prvi pogled je videti, da družina ne želi obstati v nesreči. Delajo naprej. »Odraščal sem na tej kmetiji,« pove. Pri 16 letih je moral namesto šolanja prevzeti delo na kmetiji. »Ko sem bil že vpisan v srednjo šolo, se je oče ponesrečil. V gozdu si je zlomil nogo. Zato sem moral takoj po osnovni šoli poprijeti za delo,« pripoveduje. »Takoj smo začeli znova cimprati hlev. V približno treh letih smo ga na novo spravili toliko, da smo lahko vanj že vselili živino.«
Kmetija Ploder pred požarom s pogledom na cerkev Sv. Duha in Kamniško Savinjske Alpe. FOTO: Wikipedia
Mož in žena več kot 40 let
Vinko in Marija sta skupaj že več kot 40 let. Marija je odraščala na kmetiji približno pet kilometrov stran, delala je v Iskri v Solčavi, nekaj časa pa se je šolala tudi v Avstriji. In kako sta se spoznala? »Poznala sva se že prej, ko se še nisva poznala,« se pošali Vinko. »Solčavani se vsi poznamo med sabo.« Žena ga dopolni: »Mislim, da je flosarski bal dal piko na i.«
Vinko z ženo Marijo. FOTO: Tatjana Splichal
Skupaj imata tri otroke. Sin Matej, ki je star 36 let, poleg tega, da je zaposlen, pomaga na domači kmetiji, ki jo bo nekoč prevzel. Starejša hči, ki je letos dopolnila 40 let, je poročena in živi na bližnji kmetiji. Najmlajša hči pa je stara 28 let, živi v Preboldu in dela v Celju. Vendar se tudi ona, kot pravi Marija, domov v Solčavo vrača skoraj vsak konec tedna. »Solčava enostavno ne gre iz nje.«
Vsepovsod, iz cele Slovenije kličejo. Če je kaj treba, pomagajo, nekateri pa tudi finančno prispevajo, kolikor kdo zmore. To te ponovno dvigne. Dobiš nazaj motivacijo. (Vinko Slapnik)
Cerkev, za katero skrbi kot za svoj dom
Vinko je že več kot 40 let ključar cerkve Svetega Duha. »Sprva sem imel malo pomoči oz. sem prej jaz pomagal staremu očetu, potem sosedu. 20 let pa sem že sam. Zdaj mi pomaga sin Matej.« Za cerkev skrbi, kot bi skrbel za svoj dom. In pri njem velja preprosto pravilo: kar je treba narediti, je treba narediti takoj. »Najslabše je, če odlašaš. To ne smeš. Takoj ko se kaj pokaže, je treba iti v akcijo.«
Pogled na cerkev Svetega Duha na Olševi in Kamniško Savinjske Alpe s kmetije Ploder. FOTO: Tatjana Splichal
V zadnjih letih je bilo dela veliko. Obnovili so zvonik in njegovo fasado, nato pa še fasado cerkve. Pri iskanju sredstev je pomagal tudi sam. »Lotil sem se tudi iskanja sponzorskih sredstev. In sem kar hitro našel dovolj sredstev, da se je dalo vse izpeljati.« Za urejenost cerkve sicer skrbi vsa družina. »Žena in hčerki cerkev čistijo in urejajo. Za vsako nedeljo, ko je maša, jo tudi okrasijo,« pove. Vinko o svojem delu ne govori veliko. Ko ga vprašam, ali ljudje vedo za vse, kar naredi, se nasmehne. »Jaz naredim, ne govorim pa veliko o tem.«
Vinko Slapnik kot ključar že več kot 40 let skrbi za cerkev Svetega Duha na Olševi. FOTO: Tatjana Splichal
Občinsko priznanje za človeka, ki vedno priskoči na pomoč
Letos je za svoje delo prejel tudi priznanje Občine Solčava. Priznanje, ki ga je dobil za dolgoletno skrb za cerkev, pomoč sočloveku in prispevek skupnosti, hrani doma v kuhinji na okenski polici. »Ker ga moram pogosto komu pokazati, sem rekel, naj bo zaenkrat tu, da ga ne nosim nenehno sem in tja.« Pozneje ga bo postavil v posebno vitrino. Tako kot ga ponosno pokaže gostom, ga ponosno pokaže tudi nama. Videti je, da mu priznanje veliko pomeni.
Poleg priznanja Občine Solčava na levi, Vinko v rokah drži listino o podaljšanju službe cerkvenega ključarja. FOTO: Tatjana Splichal
Za priznanje je izvedel, ko je z občine prejel vabilo na podelitev ob občinskem prazniku. Kandidate predlagajo občani, nato o njih odloča občinska komisija. A ko ga vprašam o tem, da ga ljudje poznajo kot človeka, ki je pripravljen pomagati, svojega dela ne postavlja v ospredje. »Cela družina je taka, da radi pomagamo.« In kaj mu to pomeni? »Zadovoljstvo. Nikoli mi ni bilo težko iti pomagat.«
Priznanje je izdelano iz materialov, značilnih za Solčavo. »Spodaj je solčavski marmor. V cerkvi so tla iz tega kamna. Zgoraj je macesen, les, ki je zelo značilen za Solčavo, na vrhu pa filc. V Solčavi so znane filcarke.«
Cela družina je taka, da radi pomagamo. (Vinko Slapnik)
Skrb za cerkev prehaja iz roda v rod
Obisk kmetije se konča pri cerkvi Svetega Duha, ki stoji visoko pod ostenjem Olševe. Sedanjo podobo je cerkev dobila konec 19. stoletja, na mestu starejše cerkve. »Ta cerkev je v tej podobi od leta 1885,« pove. V njej so ohranjeni tudi dragoceni starejši predmeti, med njimi gotski kelih in relief Svete Trojice. Vinko pozna njeno zgodovino in vsak njen kotiček. Pokaže knjige iz 16. stoletja, ki jih je dal zaščititi in postaviti tako, da si jih lahko ogledajo tudi obiskovalci.
Knjige iz 16. stoletja so shranjene v vitrini, ki jo je dal izdelati Vinko. FOTO: Tatjana Splichal
Ko ga vprašam, kaj mu pomeni vera, je njegov odgovor kratek, vendar pove veliko. »Brez tega ... To gre iz roda v rod, tako so nas vzgajali in tako bo šlo naprej.« Tako kot je od očeta prevzel skrb za kmetijo, je od prejšnjih generacij prevzel tudi odgovornost za cerkev. In zdaj jo počasi predaja naprej sinu.
Notranjost cerkve. FOTO: Tatjana Splichal
Po požaru gradijo na novo – pomagajmo jim
Pred družino pa je nova naloga – obnoviti tisto, kar je v nekaj minutah vzela strela. Občina Solčava je za pomoč družini odprla poseben podračun. Zbrana sredstva bodo namenjena obnovi gospodarskega objekta in ponovni vzpostavitvi pogojev za njihovo delo.



