Z namenom prikazati okoliščine, ki so zaznamovale ženske kot begunke v času komunističnega nasilja leta 1945, in zapolniti zgodovinsko vrzel raziskovanja te teme, so se na Študijskem centru za narodno spravo (ŠCNS) odločili, da skozi pričevanjske zgodbe sedmih begunk njihove pripovedi umestijo v kraj in čas in orišejo njihove stiske, dileme, ovire ter prizadevanja za preživetje njih samih in njihovih družinskih članov

Srečanja sodelavcev ŠCNS z begunci

Kot so zapisali v knjigi Čez ocean v novo življenje, podpisujejo jo Marta Keršič, Neža Strajnar in Mirjam Dujo Jurjevčič, je sodelavce ŠCNS pot večkrat peljala med Slovence po svetu. Prvi obisk so namenili slovenski skupnosti v Severni Ameriki, natančneje v Clevelandu, kamor so se leta 2011 odpravile tri sodelavke. Tam so se srečale s Slovenci prve in druge generacije povojnih političnih beguncev z namenom, da bi zabeležile njihove spomine in zbrale pričevanja na temo njihove begunske poti.

Leta 2013 so se trije sodelavci odpravili v Južno Ameriko, v Argentino, in tam posneli več pričevanj, nato pa so se s pričevalci srečali še leta 2014 v Argentini in v Clevelandu ter leta 2016 tudi v Kanadi. Posamezne zgodbe so zabeležili tudi ob obiskih rojakov v domovini. Ob srečanju z njimi so še bolje spoznali njihovo bogato delovanje znotraj slovenskih skupnosti, ki pa je na vsakem koraku prepleteno z doživetji preteklosti.

Umik iz Slovenije jih je zaznamoval za vse življenje

Spomini pričevalcev so bili vezani na vojne čase, okupacijo, revolucionarno nasilje, umik iz Slovenije in prihod v begunska taborišča v Avstriji ali Italiji. Nekajletno bivanje v taboriščih jih je zaznamovalo za vse življenje. Prve selitve v čezoceanske dežele, ki so se začele leta 1947, so pomenile nov mejnik na begunski poti. Ob prihodu v nove dežele so se morali ponovno soočiti s številnimi izzivi, tako dobrimi kot slabimi. Vzporedno z iskanjem pogojev za preživetje, iskanjem zaposlitve, službe, šole, stanovanja ter vključevanja v novo jezikovno in družbeno okolje, so potekali procesi oblikovanja slovenskih skupnosti, ki so prišlekom zagotavljali varnost, povezanost s slovenskim jezikom, kulturno in družabno življenje ter stik s katoliško vero. Pomagali so jim pri ohranjanju narodne pripadnosti in premagovanju domotožja ter pri navezavi stika z domovino.

Skupaj so posneli preko petdeset pričevanj, ki jim lahko dodajo še pisne zapise in spomine, ki jih hranijo v arhivu pričevanj ŠCNS. Iz bogatega izbora spominskih zgodb so za knjigo izbrali pripovedi sedmih pričevalk z namenom, da bi posebej izpostavili žensko in njeno izkušnjo begunstva.

V času vojne so bili deležni komunističnega nasilja

V knjigi so predstavili življenjske zgodbe Marije Tomažič Lavrisha, Justine Lukančič Fajfar, Mari Kosem Celestina, Helene Arnež Gaser, Pavle Arnež Hauptman, Albine Žonta Malavašič Loboda in Jožejke Debeljak Žakelj. Rodile so se med leti 1920 in 1944, razen ene vse pred začetkom druge svetovne vojne, od tega tri v Ljubljani, dve na Jesenicah, ena v Slavini pri Postojni in ena v Dolu pri Ljubljani. V času vojne so bili njihovi družinski člani deležni fašističnega in nacističnega ter v največji meri komunističnega nasilja.

Pot v begunstvo se je za vse, razen za eno pričevalko, začela maja 1945, ko so se umaknile bodisi v okviru družine ali pa so odšle na pot same. Ena je ostala doma in se šele leta 1954 srečala z očetom. V vseh primerih, razen v dveh (Albina Žonta in Mari Kosem), je begunstvo pretrgalo prej povezano družinsko skupnost in za več let onemogočilo stike z najožjimi družinskimi člani. Ob umiku so izgubile celotno premoženje in dotedanji družbeni položaj, a želja po preživetju in po ohranitvi svobode jih je nezadržno gnala na pot v neznani svet. Nič jih ni moglo zadržati v strahu pred komunizmom, ki je že v času vojne pokazal, kako bo ravnal z dejanskimi in namišljenimi idejnimi nasprotniki. Tri so našle svoj novi dom v Južni Ameriki, štiri pa so zaživele v Severni Ameriki. Vse so se po prihodu v novo deželo poročile s Slovenci, si ustvarile družine in se aktivno vključile ali pa vsaj podpirale delovanje slovenskih skupnosti.

S pomočjo slovenske skupnosti so premagovale domotožje

»Vloga dejavnega članstva in pripadnosti skupnosti jim je pomagala pri premagovanju ovir, s katerimi so se srečevale v novem družbenem okolju in v spremenjenih državnih okvirih. S pomočjo slovenske skupnosti so premagovale domotožje in ohranjale navezanost na matično domovino Slovenijo,« so zapisale avtorice knjige in dodale, da so pričevalke skozi težka leta begunstva izkazovale neverjeten pogum in željo po preživetju. Mnoge od njih so poudarile, da je bila prav krščanska vera ključni dejavnik, da so zmogle preživeti turbulentne vojne čase z vsemi posledicami in zaživeti v novem dostojanstvu. Iz njihovih pričevanj sta razvidni velika narodna pripadnost in še vedno prisotna skrb za življenje v Sloveniji danes in v prihodnosti.

Stopile so v svet, ki jim je dal izgubljeno svobodo

Vsako od sedmih pričevanj je izjemno po svoji vsebini, bogatem dogajanju, pretresljivosti in neverjetnem boju protagonistk za obstanek. V pripravah na objavo so si bile avtorice knjige enotne v pogledu, da bi si vsaka od zgodb zaslužila svojo filmsko uprizoritev ali samostojno knjižno predstavitev. Pred nami so namreč ženske, ki so se zmogle kljub vojnemu pustošenju, totalitarnim prijemom, bolečim družinskim izgubam in negotovi begunski poti soočiti z izzivi zgodovinskega časa ter sprejeti danosti v novih krajih in časih. Stopile so v svet, ki jim je dal izgubljeno svobodo, mir in varnost ter v njem ustvarile pogoje ne samo zase, ampak tudi za svoje družine in potomce. Niso se predale malodušju, tarnanju in objokovanju izgubljenega sveta, ampak so iz duhovnih in vrednostnih temeljev zgradile trdne družinske skupnosti ter zaživele polno življenje v novem okolju. Iz njihovih zgodb se izrezuje lik ženske, žene in matere, ki je odigrala posebno mesto v času, ko je bila Slovenija na enem najmočnejših zgodovinskih prepihov.

Z leve proti desni: Marta Keršič, Pavla Kovač Škraba, Marjan Grilj, Joži Malovrh Grilj, Monika Zupanc Filipič, Tomaž Filipič in Pablo Brula. VIR: ŠCNS

Prikaz kompleksnosti doživljanja mladih deklet

Dr. Marjeta Pisk je knjigi zapisala, da avtorice s prefinjeno rahločutnostjo odstirajo plasti doživljanja žensk, ki so se zaradi strahu za lastno življenje in življenja svojih družin v veliki stiski odločile za negotovo begunsko pot, pogosto zgolj z najnujnejšimi potrebščinami ali pa celo brez vsega. »S pomočjo zgodb sedmih begunk avtorice nazorno prikažejo kompleksno doživljanje mladih deklet, njihove odločitve, pogosto prepletene z odločitvami njihovih družin, in čustvovanje v trenutkih, ko so zapustile dom, ter na poti, ki je sledila. Pri tem se jasno izrisujejo težave in nevarnosti, ki so jih čakale na poti, pri neprestanih selitvah iz taborišča v taborišče in končno čez ocean, pa tudi pomen solidarnosti, medsebojne pomoči in upanja, ki so ga črpale iz vere.

Begunstvo je močno poseglo v njihova vsakdanja življenja in ustaljene načine življenja, od njih je poleg skromnih materialnih razmer zahtevalo vsakokratno novo začenjanje in prilagajanje. Podpora begunske skupnosti in posebna skrb, ki jo je ta namenjala otrokom in mladini, je bila še posebej za mlada dekleta izjemnega pomena, zato so sogovornice tudi po negotovi poti čez ocean ohranile stike s to skupnostjo in so jo aktivno sooblikovale z delovanjem na kulturnem, verskem in družbenem področju.«

Pripovedi begunk so zapisane na razumljiv in berljiv način

Dr. Helena Jaklitsch pa je zapisala, da knjiga Čez ocean v novo življenje predstavlja obogatitev slovenske zakladnice spominov ljudi, ki dolga desetletja niso imeli pravice do besede, do javnega spominjanja, do prostora znotraj narodne zgodovine. Njihove zgodbe so se pisale v času, ki je najbolj zaznamoval slovenski narod, kruto pa je zarezal tudi v življenja posameznikov. Avtorice so se odločile, da izmed teh posameznikov dajo besedo ženskam, saj je njihova vloga »večkrat zapostavljena in obstranska zgodovinska tema«.

Prvi del knjige prinaša krajši zgodovinski oris poti slovenskega povojnega begunca, kar omogoči bralcu umestitev pričevanj sedmih slovenskih povojnih političnih begunk, ki jim je namenjen osrednji del knjige, v širši zgodovinski kontekst. Pripovedi begunk so zapisane na razumljiv in berljiv način, pri nekaterih so deli izpovedi zapisani v pogovornem jeziku, tako kot so pripovedovale svojo zgodbo, kar daje zapisom avtentičnost.

Knjiga nas opozori na širino in globino posledic tistega časa

Pozoren bralec lahko skozi drobce, ujete v pripovedih nekdanjih begunk, zazna in odkriva vso razsežnost tragedije, ki jo je prinesla komunistična revolucija našim krajem in slovenskemu človeku. Ne gre le za pomorjene domobrance ter nekajtedenski odhod, ki se je raztegnil v desetletja, več kot deset tisoč Slovencev iz domovine, da bi obvarovali svoja življenja in življenja bližnjih. Knjiga nas opozori na širino in globino posledic tega časa, na premnoge razbite družine, izgubo domovine, premoženja in družbenega statusa, ljudje so morali začenjati iz nič nekje na tujem, brez znanja jezika in poznavanja novega sveta. Tu je tudi odhod narodne elite, skrb Slovencev, ki so že živeli na tujem, za svoje rojake, ki so bili na preizkušnji. Iz pripovedi lahko izluščimo, kaj se je dogajalo s tistimi, ki so ostali doma. Bili so ožigosani in brez pravic.

»Zgodbe pričevalk so pretresljive, vendar je v njih mogoče prepoznati neuničljivo upanje, ki se napaja v globoki veri v Boga in ljubezni do domovine, naroda in maternega jezika, zaradi česar so zmogle prenesti vse preizkušnje in, čeprav na tujem, na novo zaživeti,« je dodala Jaklitscheva.