Naneslo je, da sem z osnovnošolko utrjevala slovenščino in med snovjo naletela na verz iz Vodnikovega Dramila: »Glej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi!« Kmalu po maturi je skopnelo tudi moje znanje o pesniških oblikah, kakršna je alpska poskočnica. Pesem Valentina Vodnika, frančiškana, jezikoslovca, urednika (1858–1819), sem po mnogih letih posrkala kot osvežilni odmerek nečesa že zdavnaj izgubljenega.

»Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava: polje, vinograd, gora, morjé, ruda, kupčija tebe redé./Za uk si prebrisane glave pa čedne in trdne postave; išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, ak nisi zaspan. …«

Kakšna sprijetost človeka z zemljo! In ko pred skoraj 230 leti zapiše te vrstice – kakšna umestitev lokalnega v globalno veje iz njegovega Krajnca, Slovenca.

Francoski filozof Fabrice Hadjadj ugotavlja, da vstopamo v spremembe časov, ki pomenijo vsaj tolikšen pretres, kakor je bil konec paleolitika in prehod...