Zapri
Iskanje

Sv. Favstina Kowalska: »Božje usmiljenje bom slavila vekomaj!«

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 05. 10. 2021 / 00:30
Oznake: Duhovnost, God, Svetniki
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 04.10.2021 / 18:58
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sv. Favstina Kowalska: »Božje usmiljenje bom slavila vekomaj!«

Sv. Favstina Kowalska: »Božje usmiljenje bom slavila vekomaj!«
God sv. Favstine obhajamo 5. oktobra. FOTO: Arhiv Družine.
Sestro Favstino je Bog poklical k sebi 5. oktobra 1938, v »Kristusovih letih«, saj je ravno dopolnila triintrideset let življenja, zaznamovanega z boleznijo in trpljenjem, ki ga je darovala za grešnike.

Kot dvajsetletno dekle je vstopila v Kongregacijo sester Božje Matere usmiljenja, kjer je preostalih trinajst let opravljala preprosta dela kuharice, vrtnarice in vratarice. Že od otroških let pa je hrepenela po tem, da bi sodelovala z Jezusom pri reševanju izgubljenih duš. 

V dnevniku, v katerem opisuje svoja mistična doživetja in ga je začela pisati po naročilu svojega spovednika, sama pravi: »Prvič sem v svoji duši zaslišala Božji glas kot povabilo k popolnemu življenju, ko mi je bilo sedem let.« 

Tej preprosti redovnici, ki je brezmejno zaupala v Boga in se mu v brezmejni ljubezni popolnoma darovala, je Jezus spregovoril presenetljive besede: »V Stari zavezi sem k svojem ljudstvu pošiljal preroke z bliskom in gromom. Danes pa pošiljam tebe k vsemu človeštvu z mojim usmiljenjem. Nočem kaznovati obolelega človeštva, želim pa mu spregovoriti tako, da ga priklenem na svoje usmiljeno Srce.« 

Čeprav so bila Jezusova prikazovanja in njegova naročila za mlado in neuko redovnico po človeški plati težko breme in zahtevno poslanstvo, je sestra Favstina zaupano nalogo opravila z odliko.

Hvala ti, o Gospod, moj učitelj, da si me vso v sebe spremenil in greš z menoj skozi trud in trpljenje. Ker imam v srcu tebe, se ne bojim ničesar. (sv. Favstina Kowalska)

Na prvo nedeljo po veliki noči, 18. aprila 1993, je papež Janez Pavel II. svojo rojakinjo na Trgu svetega Petra v Rimu prištel med blažene. Naslednjega dne je med splošno avdienco poudaril: »Bog nam je spregovoril po duhovnem bogastvu blažene sestre Favstine Kowalske. Svetu je zapustila veliko sporočilo o Božjem usmiljenju in vzpodbudo k popolnem zaupanju v Stvarnika. Bog ji je dal posebno milost, saj ji je bilo dano izkusiti njegovo usmiljenje po poti mističnih doživetij in po posebnem daru kontemplativne molitve. Sestra Favstina, blažena, zahvaljujem se ti, da si spomnila svet na to veliko skrivnost Božjega usmiljenja. Na to "vznemirljivo skrivnost". Neizrekljivo skrivnost Očeta, ki jo danes tako zelo potrebuje človek in ves svet.«

»Božje usmiljenje, vate zaupam!« FOTO: Arhiv Družine.

Za svetnico je sestro Favstino prav tako razglasil papež Janez Pavel II. na prvo nedeljo po veliki noči, 30. aprila 2000. Ob tej priložnosti je tudi določil, da se bo bela nedelja, prva nedelja po veliki noči, »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja«.

O večna Trojica, vedno dobrotni Bog, tvoje usmiljenje nima mere, zato zaupam v morje usmiljenja in te prepoznam, Gospod, čeprav me loči zastor. Gospod, naj se proslavlja po vsem svetu vsemogočnost tvojega usmiljenja. Njegovo češčenje naj nikoli ne preneha. Moja duša, goreče oznanjaj Božje usmiljenje. (sv. Favstina Kowalska)

V svojem dnevniku je sestra Favstina zapisala naslednje prošnje Gospodu za pomoč, da bi znala biti tudi sama vedno in povsod glasnica in uresničevalka, »živi odsev« Božjega usmiljenja:

Vsa se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bila živi odsev tebe, o Gospod. Naj ta največja Božja lastnost, to je brezmejno Božje usmiljenje, skozi moje srce in mojo dušo dospe k bližnjim.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da bi nikoli ne sumničila in ne sodila po zunanjosti, ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihljajih bližnjih.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo, pač pa da bi imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del, da bi svojim bližnjim znale delati le dobro in bi nase sprejemala težja in napornejša opravila.

Pomagaj mi, da bi moje noge bile usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitele na pomoč, ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost. Služenje bližnjim je moj pravi počitek.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. Iskreno se bom srečevala tudi s tistimi, za katere vem, da bodo zlorabljali mojo dobroto, toda sama se bom zaprla v Srce usmiljenega Jezusa. O svojem trpljenju bom molčala. Moj Gospod, naj se tvoje usmiljenje odpočije v meni.

Po Jezusovem sporočilu in obljubi sv. Favstini prinaša človeku in človeštvu velike milosti molitev Rožnega venca Božjega usmiljenja in Vzklikov Božjemu usmiljenju.


Nalaganje
Nazaj na vrh