Prava osvoboditev se rodi tam, kjer se človek odpre ljubezni Kristusa. V njem in samo v njem smo resnično osvobojeni vsakršne odtujenosti in dvoma, iztrgani iz suženjstva greha in smrti. Kristus je resnično naš mir (Ef 2,14); Kristusova ljubezen nas žene (2 Kor 5,14) – ona daje našemu življenju smisel in pristno veselje.

Skušnjava našega časa je, da bi krščanstvo skrčili zgolj na neko človeško modrost, na nekakšno psevdoznanost o blagostanju. V svetu, ki je močno sekulariziran, opažamo, kako se je zgodila »postopna sekularizacija odrešenja«. Ljudje si prizadevajo za dobro človeka, a to je človek, ki je okrnjen – zre le v svojo vodoravno razsežnost, pozablja pa na nebo. Mi pa vemo, da je Jezus prišel in prinesel odrešenje, ki je celostno, – odrešenje, ki zajema celotnega človeka, vse človeštvo, in odpira čudovito obzorje Božjega otroštva.

Skušnjava našega časa je, da bi krščanstvo skrčili zgolj na neko človeško psevdoznanost o blagostanju.

Tudi nam – tako kot apostolu Pavlu – je bila dana ta milost: oznanjati poganom neizmerno bogastvo Kristusovo (Ef 3,8). Novost življenja v njem je resnična dobra novica za ljudi vseh časov: vsi so k tej novosti poklicani in zanjo ustvarjeni.

Cerkev – in vsak kristjan v njej – ne sme skrivati ali sebično zadrževati te novosti, tega bogastva, ki smo ga prejeli iz Božje dobrote. Prejeli smo, da bi delili z vsem človeštvom. Zato poslanstvo Cerkve izhaja ne le iz Gospodove zapovedi, temveč tudi iz globoke notranje nuje, ki jo v človeku poraja Božje življenje. Tisti, ki so včlenjeni v katoliško Cerkev, naj čutijo to kot svoj privilegij – in prav zato kot še večjo dolžnost: dolžnost, da zvesto pričujejo za vero in krščansko življenje kot služenje bratom in sestram in kot dostojen odgovor na Božjo ljubezen.

**

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 10/2025. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.