V enajstem letu starosti so Katarino poslali na dvor v Ferraro, da bi spremljala hčer markiza Niccoloja d‘Esteja. Tam se je učila leposlovja, poezije, plesa, slikanja in latinščine. Kot štirinajstletnica se je Katarina vrnila domov in se pridružila skupini tretjerednic svetega Avguština. Sledilo je pet let duhovnih temin. Katarino so obdajali dvomi, ki so bili tako hudi, da je posumila celo v Kristusovo navzočnost v evharistiji. Naposled je dočakala tolažbo, ki je prišla po čudežnem notranjem ozdravljenju. Katarinina skupnost je sprejela strogo pravilo svete Klare in odprla novo redovno hišo v Bologni. Katarino, ki je sicer pogosto opravljala ponižne delovne naloge, kot je bila peka kruha ali krma živali, so nepričakovano izvolili za opatinjo. »Še za piščance ne znam dobro skrbeti, kaj šele, da bi skrbela za Bogu posvečene osebe!« je ob tem vzkliknila. Kljub temu pa je iz pokorščine sprejela novo odgovornost. S prepričljivim zgledom in z velikodušnostjo je Katarina pritegnila v samostan številne novinke. Ponoči je pogosto bedela in molila za bolnike na duši in telesu. Malo pred smrtjo je dokončala svoj Spis o sedmih duhovnih orožjih, ki je zbirka modrosti, pridobljene iz lastnih izkušenj. Umrla je v Bologni leta 1463. Njene slikarske miniature so še vedno v njeni redovni hiši. Katarina je zavetnica slikarjev in vseh, ki jih mučijo dvomi.

Dobri Oče, na priprošnjo svete Katarine me opogumi vedno, ko se znajdem v teminah, in me uteši v trenutkih dvoma.