Dolga leta sem se za vse svete, potem ko sem obiskal grobove vseh sorodnikov in prijateljev, ustavil še pri grobu, ki pravzaprav ni bil več grob. Trava je že kdaj prerasla nekdanjo gomilo. Stala je le še majhna kovinska tabla, na kateri je pisalo: Bara, geb. 1911 gestr. 1977.

Kdo je bila ta Bara, ki tam počiva, kako je zašla na našo božjo njivo …, ne vem. A vsako leto sem se ustavil tam in prižgal svečo. Tudi takrat, ko so nam rekli, naj ne prižigamo sveč, ker da to ni ekološko.

Ekologija gor ali dol: sveča je znamenje! Pri maši jih prižigamo, ker nas spominjajo na daritev: v izgorevanju, v daritvi svetlobe in toplote, se sveča sama použiva! In nas opominja in spodbuja k taki daritveni drži v življenju! V starih časih so na grobovih prižigali svetilke, da bi z njimi odganjali hude duhove. Vernim kristjanom pa so sveče na grobovih znamenje vere v vstajenje, vere v večno življenje!

Da ne bo pomote: vem, da so tovrstne akcije naperjene pr...