Redovnica, ki je v otroštvu spoznala bedo kmečkega prebivalstva v siromašni pokrajini z ostrim podnebjem. Kmalu je začutila poslanstvo, da skuša olajšati težke razmere, predvsem pa v ljudeh okrepiti duhovno moč. S prijateljicami je ustanovila Inštitut ubogih dekel Jezusa Kristusa. Čeprav je skupnost hitro rasla tudi prek nemških meja, je poudarjala, da ni bistveno, koliko jih je, temveč predvsem, da sestre delujejo za zveličanje in v dobro drugih z vedrino, ponižnostjo in v miru. Poudarjala je pomen dialoga z neverujočimi in drugimi verstvi, ob čudenju nad stvarstvom pa ponavljala: »Vedno se zahvaljujmo dobremu Bogu.«

Veselila se je malih korakov in bila prepričana, da je »vse, kar je storjeno za Boga, veliko; nič, kar je storjeno v Božjem imenu, ni majhno«. Dobra misel za sodobnost, da bi ji podajali roko z vedrino, ponižnostjo in v miru.