Zavetnik: Duhovnih učiteljev in voditeljev.

^»Ti, ki si moja mati, kraljica in gospa; pod svojimi krili me zavaruj, zaščiti, da se ne bo veselil zoper mene Satan, ki snuje pogubo in se zločinsko povzdiguje zoper mene. Ti namreč, Prečista, si moj pristan, pomočnica in zaščita. Ne poznam drugega zatočišča razen tebe, Gospa … Prosim te, da me pripelješ h Kristusu in mi daš vstopiti v tiste dvorane svetih, kjer ni solza in ne stiske, ni nadloge in ne smrti, ni muk in ne tesnobe, ampak neskončno veselje, življenje, ki nima konca, radovanje in vriskanje, slava in sijaj.«

Ime: Izhaja iz hebrejščine, Efrayim pomeni »rodoviten«.

Vzdevki: Harfa Svetega Duha, Marijin pevec.

Rojen: leta 306.

Kraj rojstva: mesto Nisibis v Siriji (danes Nusaibin v Turčiji).

Umrl: 9. junija 373.

Kraj smrti: Edesa (danes Urfa v jugozahodni Turčiji).

Družina: Njegovi starši so bili kristjani, vzgajali so ga v krščanski veri, krščen pa je bil šele pri osemnajstih letih. Nekateri pa domnevajo, da naj bi bil njegov oče poganski duhovnik.

Razmere: 4. stoletje je bilo v Cerkvi čas hudih sporov in nepretrganih bojev zoper različne krive nauke, obenem pa so med Rimom in perzijsko državo potekale neprestane vojne, tako da je bila Sirija velikokrat eno samo bojišče.

Sodobniki: cesar Julij Odpadnik, perzijski kralj Šapur II., škofa Jakob in Vologeses.

Poslanstvo: Kot diakon je Efrem pomagal najprej škofu Jakobu, ki je v Nisibisu ustanovil teološko šolo, nekakšno katoliško vseučilišče, kjer je Efrem kmalu začel delovati kot uspešen učitelj. Svoje učiteljsko delo je nadaljeval v Edesi, kamor se je moral umakniti. Poleg učiteljskega dela je bila njegova poglavitna naloga raziskovanje Svetega pisma. Spada med utemeljitelje in najpomembnejše zastopnike sirske književnosti.

Krivoverstva: gnosticizem, arijanizem, maniheizem, poganstvo, astrologija.

Kreposti: V Edesi je živel kot puščavnik v skalni votlini, bil je zelo spoštovan zaradi svoje pobožnosti in učenosti. Imel je velik čut za reveže, se zanje javno zavzemal in sodeloval pri delitvi živeža. Sam pa je bil velik asket, saj je živel samo od ječmenovega kruha in zelenjave.

Dela: Njegova dela so ohranjena v številnih rokopisih, najstarejši je iz 5. stoletja. V prozi je pisal predvsem eksegetska in asketska dela; veliko je ohranjenih, mnogo pa tudi izgubljenih. Svoje teološko znanje je znal odlično preliti v pesniške verze, v katerih je zapisanih tudi večina njegovih homilij (Memre). Napisal je veliko cerkvenih himen, imenovanih madraši, med temi kar 20 Mariji v čast. Najbolj znani sta Molitev k Bogorodici in Hvalnica vstajenju.

Zavetnik: Duhovnih učiteljev in voditeljev.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot ostarelega diakona z redkimi lasmi, večinoma z brado; kot pišočega cerkvenega učitelja ali s knjigo in zvitkom v roki.

Učiteljstvo: Papež Benedikt XV. ga je leta 1920 razglasil za cerkvenega učitelja.

Goduje: 9. junija oz. različno: 28 januarja, 18. junija, 1. februarja.