Zavetnik: Andaluzije, Španije, škofijskih duhovnikov v Španiji.

Poleg Terezije Velike (ki jo je podpiral v njenih reformnih prizadevanjih) je sveti Janez iz Avile največji ponos starodavnega in slavnega mesta Avila. Je eden največjih preroditeljev krščanstva in vodnik po poti svetništva. Ta veliki misijonar je bil zaradi svoje izvirnosti in svežine pri oznanjevanju velikokrat tarča zavisti in ves čas pod budnim očesom inkvizicije, a obenem izredno priljubljen med ljudstvom pa tudi med velikimi »duhovi« svojega časa.







Sveti Janez iz Avile, pridigar in vzgojitelj

Ime: Ime Janez izhaja iz latinskega imena Jo(h)annes (podobno tudi v grščini oz. hebrejščini), s pomenom »Jahve (Bog) je milostljiv«.

Rodil se je 6. januarja 1499/1500 v kraju Almodóvardel-Campo v Toledu v Španiji,

umrl pa 10. maja 1569 v Montilli, prav tako v Španiji.

Družina: Njegov oče Alonso de Avila je bil bogat judovski konvertit, mati Katalina pa potomka starega plemiškega rodu »hidalgov«.

Študij: Sprva je študiral pravo na univerzi v Salamanki, a je študij po štirih letih prekinil, nato pa na univerzi Alcalá končal študij modroslovja in bogoslovja ter se dal leta 1525 posvetiti v duhovnika.

Sodobniki: Številni svetniki, na katere je vplival: dominikanec sv. Ludvik iz Granade, sv. Janez od Boga, sv. Frančišek Borgia, sv. Terezija Avilska, sv. Ignacij Lojolski.

Poslanstvo: Potem ko ni mogel uresničiti svoje želje, da bi odšel v misijone, je postal misijonar v domači deželi. Začel je s popolnoma novimi metodami verskega pouka za otroke, raznimi molitvenimi vajami za odrasle; veliko je pridigal, spreobračal in bil duhovni voditelj številnih, tako preprostih ljudi kakor poznejših velikih svetnikov.

Kreposti: Živel je skrajno ubožno, razdal je vse svoje podedovano imetje, v svojih pridigah je bil preprost in stvaren, ves zaverovan v zmagoslavje božje milosti in v Kristusa, odrešenika človeškega rodu.

Dela: Napisal je številne spise in pisma (ohranjenih je 252), med njimi navodila za krščansko popolnost z naslovom Poslušaj, hči, Audi, Filia (kasneje predelana Knjiga duhovnosti), osemnajst spisov o Najsvetejšem zakramentu, govore o Mariji, prevedel pa je tudi Kempčanovo Hojo za Kristusom.

Ustanove: Po njegovi zamisli o nujnosti načrtnega in temeljitega pouka v veri je nastalo okoli petnajst šol za pouk otrok, tri šole za odrasle (ena s statusom univerze) ter vsaj tri za duhovnike, v katerih naj bi izpopolnili svoje teološko znanje.

Pokop: Pokopali so ga v jezuitski cerkvi, ki se danes imenuje po sv. Frančišku Ksaverju.

Zavetnik: Andaluzije, Španije, škofijskih duhovnikov v Španiji.

Upodobitve: Večinoma je upodobljen, kako moli pred Najsvetejšim, ali s križem/knjigo v roki.

Beatifikacija: 4. aprila 1894 ga je papež Leon XIII. razglasil za blaženega, papež Pavel VI. 31. maja 1970 za svetnika, papež Benedikt XVI. pa 7. oktobra 2012 za cerkvenega očeta.

Goduje: 10. maja.