Tokratni svetnik je poznan kot zavetnik Poljske, slovel pa je po dobroti srca, saj je delal dobro, kjer in kolikor je le mogel. Grešnikom je pomagal tako, da je s spokornostjo zadoščeval za njihove grehe. Kar je imel, je razdal, veliko se je pokoril in postil, spal pa na golih tleh. Posebej se je boril proti obrekovanju in opravljanju. Skušal se ju je izogniti pri sebi, hkrati pa je od greha odvračal tudi druge. Kot profesor si je prizadeval, da bi ljudem pomagal k spoznanju resnice. Zgodba pripoveduje, da je nekoč na poti srečal roparje, ki so mu pobrali, kar je nosil s seboj. Ko so ga vprašali, ali ima še kaj, je odvrnil »Ne«, pozneje pa se je spomnil, da ima v plašču všitih še nekaj zlatnikov. Vrnil se je in jim ponudil še te. Roparje je njegova resnicoljubnost tako ganila, da so mu vrnili celoten plen.

Bodimo dobri – dobrota je vedno »in«.