Sv. Klemen bi bil glede na ovinke svojega življenja lahko velik godrnjač. Kot otroku mu je zgodaj umrl oče. Ko je njegovo srce izbralo duhovništvo, se je izučil za peka, saj ni bilo denarja za študij. Ko je želel v samostan, je cesar Jožef II. samostan ukinil. Ko je postal duhovnik in redovnik, je želel ustanoviti samostan, a je načrt propadel. Iz Poljske, kjer je ustanovil šolo za revne otroke in bil prepoznan po dobrodelnosti in oznanjevanju, je bil pregnan. Zadnje obdobje je preživel kot iskan duhovni spremljevalec. Z besedami: »Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje,« je spodbujal tudi misijonarja Friderika Barago. Pa tudi naš čas. Marsikaj ni, kot bi si želeli: ne v Cerkvi, ne v družbi, ne v družini. A če imamo v ospredju svetnikovo vodilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« so barve svetlejše.