»Nevednež se oprime prahu, dokler ne postane prah; modri in preudarni se oprimejo nebes, dokler jih ne dosežejo.« Sv. Šarbel je zapisano vzel zares. Že kot pastirju sredi libanonskega pogorja je mimoidoči redovnik napovedal, da bo drugim prinašal Kristusov mir in jih ozdravljal življenjskih strahov. Postal je maronitski puščavnik, ki se je v vsem oklenil Boga. Opravljal je težka fizična dela in se prehranjeval z najslabšimi plodovi. Askeza in nenehna molitev, ki »rosi dež usmiljenja«, sta prežemala njegov vsakdan. Umrl je med sveto mašo, okrog groba je 45 dni brlela svetloba, njegovo telo pa je ostalo nestrohnjeno. V nekaj mesecih je bilo zabeleženih več kot 300 ozdravljenj na njegovo priprošnjo.

Priporočajmo mu nemirne kraje njegove domovine, kajti »človek, ki moli, živi skrivnost bivanja, in človek, ki ne moli, komajda obstaja«. Obstajajmo.