Tomaž iz Villanove je svetnik s slovesom raztresenega profesorja in velikega srca. Svoje vrstnike je včasih spravljal v zadrego, Jezus pa je bil z njim zagotovo zelo zadovoljen. Kot avguštinec je nadaljeval poslanstvo profesorja filozofije, v redovni skupnosti pa postal provincial, pozneje tudi nadškof Granade. Znan je po svoji dobrodelnosti in uboštvu, saj je vse moči in sredstva namenil pomoči revnim in bolnim. Vedno je branil tiste, ki jih je družba zaničevala. Ob jutrih je stotinam, ki so potrkali na njegova vrata, delil hrano in denar. V vsakem je videl Jezusovo obličje. Kljub kritikam, da vse razda, je sebi vse življenje popravljal obleko, ki jo je dobil ob vstopu v red.

Ko so se mu posmehovali, da mnogi izkoriščajo njegovo dobroto, je vztrajno ponavljal: »Bog želi, da svoje srce osvobodimo sodb.« Ni enostavno, je pa osvobajajoče ...