Zavetnik: nekatere cerkve in zavodi

Atributi: košata brada v škofovskem ornatu, dvignjena desnica

Viljem se je sam, iz prepričanja, da ga Bog kliče, odločil za duhovništvo. Leta 1141 je bil izvoljen za nadškofa v Yorku, a so nekateri zaradi različnih vzrokov temu nasprotovali. Papež Inocenc II. je sicer njegovo izvolitev potrdil, Viljem je bil leta 1143 posvečen v škofa in prevzel škofijo, a zaradi nesrečnega spleta okoliščin (vmes so v kratkem času umrli kar trije papeži) ni dobil palija iz Rima. Leta 1147 pa so njegovi nasprotniki dosegli, da ga je papež suspendiral in posvetil novega nadškofa. Viljem se je umaknil na Sicilijo, kasneje pomagal stricu Henriku, škofu v Winchestru, leta 1154 pa ga je novi papež Anastazij, na željo ljudstva, znova potrdil za nadškofa v Yorku in mu podelil palij. Žal le za mesec dni, saj je na hitro zbolel in umrl v sumljivih okoliščinah.

Ime: Viljem izhaja iz nemškega imena Wilhelm, ki je zloženo iz starovisokonemških besed willo »volja« in helm »čelada«.

Rodil se je okoli leta 1100 v Yorkshiru v Angliji,
umrl pa 8. junija 1154 v Yorku, prav tako v Angliji.

Družina: Rojen je bil v plemiški družini, njegov oče je bil grof Fitz-Herbert iz Winchestra, kancler in zakladnik kralja Henrika I., mati pa Ema, sorodnica angleškega kralja Štefana.

Sodobniki: kralja Henrik I. in Štefan Angleški, več papežev, med njimi Inocenc II., Evgen III. in Anastazij, sv. Bernard.

Škofija: Nadškofija v Yorku izvira iz zgodnjih krščanskih časov, vendar je bila v času saksonskih vpadov uničena. Znova jo je v 7. stol. vzpostavil sv. Pavlin (626–633), v času zahodnega razkola pa je postala del Anglikanske cerkve in je danes po pomembnosti takoj za canterburyjsko. Viljem je bil škof v letih 1141–1147 ter vnovič v letu svoje smrti leta 1154.

Grb: V zlatem grbovnem ščitu ima sedem rdeče obrobljenih rombov, ki simbolizirajo sedem darov Svetega Duha. Rdeča barva predstavlja Kristusovo kri, zlata podlaga pa njegovo slavo.

Zavetnik: Posvečene so mu nekatere cerkve in zavodi, posebnega patronata pa nima.

Kreposti: Viljem je vseskozi veljal za velikega prijatelja bolnikov in revežev. Živel je svetniško življenje, bil je človek molitve, skromen in ponižen.

Čudeži: Čudež, s katerim je Bog podprl izvolitev Viljema za nadškofa, se je zgodil, ko se je Viljem vrnil v York. Sprejele so ga velike množice navdušenega ljudstva, ko pa se je sprevod pomikal po mostu nad reko Ouse, se je leseni most v trenutku zrušil zaradi pevelike teže. Po zaslugi nadškofove zaupne molitve pa nihče ni utonil. Veliko čudežev se je dogajalo tudi na njegovem grobu.

Upodobitve: Upodabljajo ga s košato brado v škofovskem ornatu, desnico ima običajno dvignjeno v blagoslov. Posebnega atributa nima.

Smrt: Nikoli ni bila do konca raziskana in potrjena domneva, da je bil zastrupljen, ker naj bi mu njegov nasprotnik, arhidiakon Osbert de Bayeux, v kelih prilil strup.

Grob: Pokopali so ga v katedrali v Yorku, kmalu pa so njegove relikvije prenesli pod glavni oltar, kjer so bile do 18. stoletja na častnem mestu. Kasneje se je sled za njimi izgubila, del le-teh pa so znova odkrili leta 1960.

Goduje: 8. junija.

Beatifikacija: 18. marca 1227 ga je papež Honorij III. razglasil za svetnika.