Svetlana Aleksijevič (1948) je beloruska pisateljica, esejistka in raziskovalna novinarka, ki piše v ruščini. Za svoj opus je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost za »svoje polifono pisanje, spomenik trpljenju in pogumu našega časa«. Njene knjige temeljijo na zapisovanju »oralne zgodovine« (pripovedne), s katerim z neizprosno natančnostjo, neuklonljivo zavzetostjo in mojstrsko montažo prek izpovedi sogovornikov izrisuje ljudski pogled na polpreteklo rusko zgodovino. Najprej je, ko še ni bila tako znana, založba Modrijan izdala prevod njene knjige Černobilska molitev (1997, prevod 2009), pred nekaj leti pa smo dobili prevod njene knjige Vojna nima ženskega obraza (1985, prevod Goga, 2020). Zdaj smo skoraj hkrati dobili prevoda še dveh njenih ključnih del, Zadnje priče (izvirni izid 1985, prevod Goga, 2023) in Čas iz druge roke (izvirni izid 2013, njena zadnja knjiga, Cankarjeva založba, 2023, prevod Veronika Sorokin).

Ustna zgodovina Sovjetske zveze in komunizma

Čas iz druge roke je kronika padca Sovjetske zveze. Svetlana Aleksijevič je med letoma 1991 in 2012 intervjuvala številne prebivalce nekdanje države. Pričevanja »poslednjih Sovjetov« o življenju v upanja in grozot polni mladosti imperija, v času njegovega bolečega propada ter v prvih desetletjih cinične nove Rusije je zapisala in tako ohranila za človeško zgodovino.

Novi časi, ki so se začeli z Mihailom Gorbačovom in razpadanjem imperija ZSSR, so se v 90. letih sprevrgli v podivjani vzhod, kjer se je elita v podobi oligarhov s politično podporo lotila nove prvobitne akumulacije, običajni ljudje pa so v mnogih primerih padli v kruto pomanjkanje ter nemočno opazovali dogajanje okoli sebe.

Knjiga nas popelje v ozadje ideološke in politične (proti)propagande ter nas sooči z zgodbami o množičnih aretacijah, zatiranju, terorju, lakoti in pobojih, divjem kapitalizmu, tajkunih in revščini, a tudi o junaštvih, navdušenju, utopističnih sanjah, želji po spremembi družbe ter boljšem in pravičnejšem svetu. Prvoosebne, odkrite in pretresljive pripovedi s številnimi zastranitvami, ki so lahko celo življenje, premolki in tokom misli, ki bralca odnese s sabo, tvorijo nekakšen kolektivni roman, ki je obenem ustna zgodovina Sovjetske zveze in komunizma.

Svetlana Aleksijevič v Kabulu leta 1988. VIR: airbeletrina.si

Doživljanje druge svetovne vojne skozi oči in perspektivo otrok

Naj povzamem še zapis Sama Ruglja iz revije Bukla o drugi knjigi Svetlane Aleksijevič Zadnje priče. Knjiga v prevodu Janija Rebca je nekakšno nadaljevanje oziroma dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, pri čemer se avtorica v njej osredotoča na doživljanje druge svetovne vojne skozi oči in perspektivo otrok, v času vojne starih tri do štirinajst let. Tem se je vojna neizbrisno zapisala v spomin in vplivala na njihovo otroštvo, saj so nasilno prezgodaj odrasli, ob tem pa niti malo niso užili brezskrbne mladosti, kar se denimo zrcali pri otroku, ki naleti na nemško kolo in se z njim igraje zapelje naokrog, saj v času vojne ni imel v rokah ničesar, kar bi spominjalo na igrače, do zlohotne tišine in molka na začetku vojne, ki se ga desetletja po njenem koncu še vedno spominjajo takrat otroške priče, zdaj že dolgo odrasli sogovorniki avtorice.

Svetlana Aleksijevič, prejem Nobelove nagrade leta 2015. VIR: lrytas.lt

Kradi tistim, ki imajo, in dajaj tistim, ki nimajo

Urednik zbirke je pisanje spremne besede v slovenski prevod namenil politični aktivistki Niki Kovač, ki nalogi ni bila kos in jo je bolj zanimal »aktivizem« kot resničnost pripovedi, ki jih je zapisala pisateljica. Knjige Svetlane Aleksijevič so zakladnica pričevanj o zločinski ideologiji komunizma, leninizma, boljševizma, stalinizma in socializma, Nika Kovač pa je »aktivistka« socializma, katerega ideologija je: kradi tistim, ki imajo, in dajaj tistim, ki nimajo. Z Niko Kovač urednik knjige ne bi mogel bolj brcniti resnici življenja v obraz.

Andrzej Stasiuk. VIR: Agnieszka Sadowska, Agencija Wyborcza.pl

Andrzej Stasiuk: Prevoz 

Cankarjeva založba je v zbirki Moderni klasiki izdala prevod knjige poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka Prevoz. Stasiuk (1960) je napisal številne zbirke kratke proze in potopisnih esejev ter več romanov, med njimi Galicijske zgodbe, Duklo, Fado, Na poti v Babadag, Devet, Taksim. Prejel je vrsto literarnih nagrad, med drugim Nike (2005), Vilenico (2008), Gdynio (2010), avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo (2016).

Stasiuk je Slovencem že dobro znan, saj imamo v prevodu več njegovih knjig, od potopisnih del, kot sta Fado in Na poti v Babadag, do romanov, kot sta Galicijske zgodbe in Dukla. V svojih knjigah pisatelj prepleta leposlovne, izpovedne in potopisne prvine, te pa so doživele presenetljiv preobrat v njegovem najnovejšem romanu Prevoz, ki je izvirno izšel leta 2021, prevedla pa ga je Stasiukova stalna prevajalka Jana Unuk.

Na enem bregu reke Nemci, na drugem utrjeni Rusi

Stasiuk je Prevoz umestil na »zaspano« poljsko podeželje ob reko Bug v občutljivi medvojni čas junija 1941, ko se na enem bregu reke Nemci s svojo težko oborožitvijo pripravljajo na operacijo Barbarossa, na odhod na vzhodno fronto, na drugem bregu pa jih čakajo utrjeni Rusi, ki so nedavno zasedli te kraje. Kot nekakšna vez med bregovoma je vaški brodar, ki v tem kolesju časa čez reko prevaža vse, ki mu za to plačajo, pri čemer prevoz čez reko pogosto pomeni tudi vozovnico za preživetje. Stasiuk je s svojim romanom ustvaril paleto izvirnih likov, ki skušajo vsak po svoje preživeti v tem negotovem času, svojega romana pa ne pušča zgolj v preteklosti, saj ga poveže s sedanjostjo v poglavjih, ko kot prvoosebni pripovedovalec s svojim očetom, ki mu sicer nikoli ni govoril o vojni, čeprav jo je prav tu doživel kot otrok, potuje po teh krajih ter si ustvarja svojo sliko o preteklosti in sedanjosti.

Josef Winkler: Natura morta

Cankarjeva založba je v zbirki Moderni klasiki izdala prevod knjige avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja Natura morta.

Na rimski tržnici na Piazza Vittorio Emmanuelle, pred vrati Vatikana, se odvija vsakodnevno, nebrzdano življenje. Najstniki postopajo okrog v spodnjem perilu, medtem ko čakajo, da se iz cerkve vrnejo sošolci z njihovimi hlačami, med polnimi stojnicami živahnih prodajalcev, mesarjev in mešetarjev se sprehajajo stranke, nune, prostitutke, narkomani.

Sredi tega vrtiljaka barvitega dogajanja pa se spretno suče sin prodajalke fig, ki mu oči neprestano uhajajo k mladim dekletom. Erotika in smrt se usodno prepletata v noveli Josefa Winklerja, ki prav res učinkuje kakor slika kakšnega baročnega mojstra. Njegovo natančno, skoraj obsedeno pero beleži še tako majhne detajle stoterih tihožitij, še tako drobne premike in geste ljudi, mikroskopski opisi pa bralca ne le prestavijo v kraj in čas z vsemi čuti, ampak so kar pripoved sama.

Josef Winkler (1953) je eden največjih avstrijskih pisateljev, prejemnik velike avstrijske državne nagrade za literaturo in osrednje nemške Büchnerjeve nagrade, v letu 2021 pa je za svoj literarni opus prejel tudi nagrado Vilenica.