Že dan kasneje je bilo na trgu povsem drugače. Še vedno spoštljiva, a mnogo bolj glasna množica, je v en glas zahtevala: »Santo subito« – »Takoj svetnik«. Aklamacija, kot oblika pritiska množice na odločitve vrhovnih teles, v Cerkvi ni neznan pojav. Že v prvih krščanskih stoletjih je bil po tej poti izbran ta ali oni papež. Vzklikanje v prid priznanju svetništva pa je bilo v primeru Janeza Pavla II. zabeleženo prvič. Dejstvo je, da tovrstni pritisk javnosti – kolikor že smo bili katoličani pri tem enoglasni – vendarle ni pripeljal do takojšnje razglasitve svetništva. Po sklepu papeža Benedikta XVI. je tudi postopek za Janeza Pavla II. potekal po ustaljeni in predpisani proceduri. Edini spregled je bil v tem, da so postopek začeli že dober mesec dni po papeževi smrti in niso čakali vsaj pet let, kot je praksa pri drugih svetniških kandidatih. Postopek za beatifikacijo se je končal dobrih šest let kasneje.

Primeri svetniških kandidatov, kot sta bila Janez Pavel II. ali mati...