Lani jeseni je eden najvidnejših slovenskih pravnikov, nekdanji ustavni in vrhovni sodnik Jan Zobec obhajal 70-letnico. Ta življenjski jubilej je bil priložnost, da so se Zobčevi pravniški kolegice in kolegi s simpozijskim dogodkom v prostorih Nove univerze v Ljubljani na prvi pomladni dan ozrli na večplastno vlogo, ki jo je ugledni pravnik uresničil v več kot 40 letih sodniškega dela.

In zapišimo kar takoj: bil je ena ključnih osebnosti, ki je v slonokoščeni zaprtosti slovenskega sodnega sistema, zacementiranega v status quo, kakršen je ves čas t. i. tranzicije po volji privilegiranih pravosodnih elit, vztrajno odpiral okna, ki so omogočala vsaj nekaj nujne prevetritve. Seveda to ravnanje še zdaleč ni bilo brez osebnih tveganj, a to ceno je (tudi ob podpori žene, prav tako vrhovne sodnice Barbare) zavestno vzel nase in postal zgled številnim mlajšim kolegicam in kolegom. Pa ne le njim, temveč vsem državljanom, ki jim je mar za demokratične vrednote, za katere se dosledno zavzema v svo...