Letošnje leto je bilo s filmskega vidika precejšnje razočaranje. Vsaj zame.

Več filmov, kot sem videla, manj sem si naslednjič spet želela v kino. Po grobi oceni so se filmi namreč delili v dve kategoriji – ali so bili bleščavi, sunkoviti, s poceni triki ali pa razvlečeni, dolgočasni in pretenciozni.

Običajno so med nominirani za oskarja pristali slednji, tisti prvi so kvečjemu prejeli kakšno manj prestižno nominacijo, recimo za masko, kostume ali mešanje zvoka.

Ne letos!

Med najbolj nominiranimi filmi se je znašlo tako nekaj zateženih, počasnih filmov kot nekaj načičkanih uspešnic s trumami gledalcev.

Po svoje je smiselno, da se filmska akademija pokloni tudi filmom, ki jih gledalci že radi gledajo, ne le tistim, za katere si želijo, da bi jih. Pa vendar s tem, komu podelijo (nominacijo za) kipec, tudi usmerjajo odločitve potrošnikov, za katere filme je vredno plačati vstopnico. Sploh v času hitrega interneta in pretočnih kanalov. Z veliko rdečo puščico so tako pokazali na muzikal Emi...