Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Tabor Slovencev po svetu: Ali dovolj pomagamo priseljenim Slovencem?

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 08. 07. 2024 / 10:12
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 08.07.2024 / 11:12
Ustavi predvajanje Nalaganje
Tabor Slovencev po svetu: Ali dovolj pomagamo priseljenim Slovencem?
Okrogla miza, od leve: Andrej Fink, Natasha Urbančič, Tatiana Marušič, Marija Voglar in povezovalec Federico Potočnik. FOTO: Ivo Žajdela

Tabor Slovencev po svetu: Ali dovolj pomagamo priseljenim Slovencem?

V nedeljo, 7. julija 2024, je bil v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani 30. Tabor Slovencev po svetu, ki ga pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu.

Na nedeljo Slovencev po svetu je mašo zanje ob somaševanju izseljenskih duhovnikov (Janez Pucelj, Zvone Podvinski in p. Krizolog Cimerman) daroval škof za Slovence po svetu dr. Anton Jamnik.

Mašo je daroval škof za Slovence po svetu dr. Anton Jamnik. FOTO: Ivo Žajdela

Janez Pucelj med pozdravnim nagovorom. FOTO: Ivo Žajdela

Zbrane sta nato v dvorani pozdravila predsednik društva SVS Uroš Zorn ter državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar.

Slediti in prisluhniti potrebam Slovencem po svetu

Uroš Zorn je povedal, da je letošnji tabor SVS nekaj posebnega. »Praznujemo 30-letnico naših vsakoletnih poletnih srečanj, obenem pa se s pogledom oziramo nazaj in z letošnjo tematiko okrogle mize skušamo potegniti črto pod tridesetletnim delovanjem ter prizadevanji za pomoč rojakom v tujini in tistih, ki so se vračali ali se preselili v domovino svojih staršev. Vsa ta leta smo skušali čim bolj vestno slediti in prisluhniti potrebam Slovencev po svetu, zato so bile tudi tematike vsakoletnih okroglih miz vedno ubrane na njihove težave, želje, upe, napore, pa tudi zaplete ob selitvi ter vživljanju v novo okolje. S temi vsakoletnimi srečanji smo skušali tudi osveščati javnost v domovini ter ji približevati življenje in delo Slovencev po svetu, kar je posebno v prvih letih predstavljalo pravi podvig in izziv. Letos se tako sprašujemo, ali je tudi matična domovina v tem pogledu storila dovolj.«

Zbrane je nagovoril predsednik društva SVS Uroš Zorn. FOTO: Ivo Žajdela

Glavna skrb: pomoč pri ohranjanju slovenskih jezika in kulture

Z zadovoljstvom se je ozrl nazaj na tabore, ki so bili vedno priložnost za obravnavo aktualnih problemov Slovencev po svetu, za izmenjavo kritičnih pa tudi odobravajočih in pohvalnih misli ter ne nazadnje tudi za prijetna druženja rojakov iz različnih držav in z različnih celin. »Ponosni smo, da nam je uspelo pridobiti za naše tabore pomembne predavatelje in sogovornike iz najrazličnejših poklicev z vseh koncev sveta ter lepo število likovnih umetnikov, ki so skoraj na vsakem taboru razstavili svoja dela in rojakom v domovini omogočili ogled svojih dosežkov. Izredno zadovoljstvo nas prevzema ob misli, da smo omogočili kar nekaj stotinam slovenskih dijakov iz sveta predstavitev na naših taborih, ogled domovine njihovih prednikov, nastope, športne turnirje, izpopolnjevanje v ljudskih plesih in možnost učenja in poglabljanja znanja slovenščine. Radovedni in vedoželjni bodo lahko o naših taborih kaj več izvedeli iz zbornikov, ki smo jih izdajali glede na trenutne zmogljivosti. Jasno je, da se je od naših prvih taborov marsikaj spremenilo v svetu, v slovenskih skupnostih na tujem in v domovini. Pred nami so mogoče nepredvidljivi izzivi, nove, morda nekoliko drugačne naloge, a pomoč pri ohranjanju slovenskih jezika in kulture bo tudi v prihodnosti naša glavna skrb.

Nagovor generalnega tajnika Izseljenskega društva Slovenija v svetu Boštjana Kocmurja. FOTO: Ivo Žajdela

Ali Slovenija dovolj pomaga priseljenim Slovencem?

Osrednji dogodek je bila okrogla miza Ali Slovenija dovolj pomaga priseljenim Slovencem? Ustanovni člani Izseljenskega društva Slovenija v svetu so se že v devetdesetih letih prizadevali, da bi Slovencem iz izseljenstva olajšali selitev v matično domovino. Društvo Slovenija v svetu tako že vrsto let pomaga vsem, ki se obrnejo nanj, in posreduje na uradih in ministrstvih pri različnih postopkih, kot so priznanje v tujini pridobljene diplome, vpis v šolo oziroma na univerzo, iskanje zaposlitve, ugodne nastanitve, pisanje prošenj za delo, prevodov, nasveti.

V Slovenijo se je v zadnjih letih preselilo že toliko Slovencev iz izseljenstva, da si lahko zelo lepo pomagajo med seboj. V teh od demokratizacije dalje se je v Sloveniji marsikaj obrnilo na bolje.

Na okrogli mizi so pod moderacijo zdravnika infektologa Federica V. Potočnika govorili: predavatelj na Katoliškem inštitutu dr. Andrej Fink, Marija Voglar iz Venezuele, mlada zdravnica v Pediatrični kliniki Tatiana Marušič in vzgojiteljica v vrtcu Natasha Urbančič.

Pogovarjali so se o tem, kako Slovenci, ki so se odločili za selitev, občutijo to pomoč Republike Slovenije. Slovenci, priseljeni iz Argentine in Venezuele, so pripovedovali o svojih izkušnjah ob prihodu v Slovenijo.

Slovenija nam je odprla svoje roke in srce

Marija Voglar, ki se je v Slovenijo preselila iz obubožane Venezuele, je povedala, da se je od prvega trenutka počutila dobrodošla. »Slovenija nam je odprla svoje roke in srce vsem nam, tudi moji sestri, stara je 82 let, ki se je tokrat, po 70 letih, vrnila v udobnejših razmerah. Vrnila sta se tudi moja dva brata z družinama, nečak in njegova družina, dve sestrine vnukinje, leto pozneje še en nečak in njegova žena, ki zdaj pričakujeta prvega otroka. Vsekakor ob našem prihodu večina Slovencev ni imela pojma o programu repatriacije, niso vedeli, kam naj nas umestijo, nismo bili begunci, imeli smo status, ki ga niso poznali, večkrat smo morali razlagati, kaj smo in zakaj smo tukaj. Pa vendar se je to sčasoma izboljšalo in lahko rečem, da teh težav nimajo več tisti, ki zdaj prihajajo. Spremstvo Karitas je povratniku v veliko pomoč, saj mu olajša vključitev v slovensko skupnost.«
Do zdaj se je iz Venezuele v Slovenijo preselilo 145 oseb

Kljub težkim političnim in gospodarskim razmeram, v katerih so živeli v Venezueli, zaradi svoje starosti ni razmišljal o izselitvi. Ko pa je slovenska vlada ponudila to priložnost, ni oklevala. Razmišljala je o mladih, saj so bile v Venezueli njihove sanje, njihova prihodnost, okrnjeni. Postopek od prošnje do rešitve je bil hiter, saj je minilo le sedem mesecev.

Prvi povratniki so prispeli decembra 2019, mi smo pa januarja 2020, saj nam je manjkalo nekaj potovalnih dovoljenj za mladoletno vnukinjo moje sestre, ki je potovala z nami. Danes obžalujem samo eno stvar, da tega nisem storila prej, toda takrat je bil Božji čas, in danes smo zelo hvaležni in srečni, da smo tukaj. Do zdaj se je iz Venezuele v Slovenijo preselilo 145 oseb, od katerih se jih je v Venezuelo vrnilo le šest.

Moja venezuelska pokojnina je tri evre na mesec

Marija je povedala osupljiv podatek: »Moja venezuelska pokojnina je tri evre na mesec, vsi jo prejemamo enako, ne glede na to ali ste delali 15 let, ali v mojem primeru 37 let, tudi če sem bila čistilka ali direktorica, vsi imamo isto pravico, smo demokratično revni. Do druge pokojnine bi bila upravičena tudi zato ker sem 25 let delala v javnem sektorju, vendar sem se ji morala odpovedati, ker nisem bila podpornica vlade.«

Meni, da je proces repatriacije zelo uspešen, vendar je vedno mogoče kaj izboljšati. »V zadnjih letih povratniki ob prihodu ne dobijo tečaja slovenskega jezika in morajo čakati na tečaje, ki jih organizira zavod za zaposlovanje, medtem dobijo zaposlitev, ne da bi znali govoriti slovensko, in to jih odvrača od učenja slovenščine. Tečaj bi moral biti prednostna naloga in obvezen 15 mesecev ali vsaj v prvem letu. Dodala bi tudi učenje malo zgodovine, geografije, običajev itd., to bi pomagalo spoznati in razumeti kulturo ter posebnosti Slovenije in olajšalo proces vključevanja.«

Od prvega dne sem se počutila kot doma

Natasha Urbančič je prišla iz Argentine. Pred štirimi leti je dobila štipendijo od organizacije ASEF (American & Slovenian Education Fundation) in je tako lahko spoznala, kakšni so vrtci v Ljubljani. Imela je željo novih izkušenj v svojem poklicu in se v času kovida odločila potovati. »Dva meseca sem obiskovala vrtec France Prešeren in bila navdušena nad tem, kakšno je otroštvo v Ljubljani. Poleg tega, da nisem mogla spoznati Slovenije, ker so bile zaradi pandemije občine zaprte, sem bila srečna, kot še nikoli v življenju. V vrtcu so me zelo lepo sprejeli in povedali, da naj bi mi pomagali, če bi se odločila tu živeti. Ko sem se odločila in prišla nazaj, so mi ponudili službo.«

Glede nostrifikacije diplome ni imela nobenih težav. »Zelo sem hvaležna in srečna, kako so me Slovenci sprejeli v Sloveniji. Od prvega dne sem se počutila kot doma. V službi so mi veliko pomagali in svetovali.«

Novembra 2023 se je vključila v ekipo kardiološkega oddelka

Tudi Tatiana Marušič se je preselila v Slovenijo iz Argentine. Rodila se je staršema slovenskih potomcev. Študirala je medicino na medicinski fakulteti UBA. Specializacijo pediatrije je opravila v otroški bolnici Ricardo Gutierrez. Decembra 2019 je bila za tri mesece potovala v Kostariki, kjer je dobila izkušnje na kardiološkem oddelku. Ob končani specializaciji je dobila štipendijo ASEF, s katero je dobila izkušnje v pediatrični kliniki UKC Ljubljana. Leta 2020 je začela subspecializacijo otroške kardiologije v bolnici J. P. Garrahan. Po diplomi se je preselila v Mendozo, kjer je delala kot otroška kardiologinja.

Maja 2023 se je selila v Ljubljano, s ponudbo za delo na pediatrični kliniki UKC Ljubljana. Po štirih mesecih kroženja in izpitu strokovne slovenščine je dobila priznanje diplome specializacije. Novembra 2023 se je vključila v ekipo kardiološkega oddelka.

V kulturnem programu so sodelovali dijaki iz Argentine RAST 53. FOTO: Ivo Žajdela

S plesom in pesmijo pokazali pripadnost Sloveniji

V kulturnem programu so sodelovali dijaki iz Argentine RAST 53 in slovenski plesni ansambel Triglav iz Winnipega v Kanadi, pripravili pa so tudi razstavo Tabori Slovencev po svetu, trideset jih je bilo doslej.

RAST 53 je skupina slovenskih dijakov, rojenih v Argentini kot vnuki povojnih beguncev, ki od 3. do 18. leta obiskujejo sobotno slovensko šolo. RAST so kratice za besedno zvezo Roj abiturientov srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka iz Buenos Airesa. Letošnja je 53. skupina abiturientov, ki prihaja v Slovenijo z namenom, da doživijo domovino svojih starih staršev, spoznajo slovenske kraje in obiščejo sorodnike in druge rojake.

Izseljensko društvo Slovenija v svetu že 33 let, od osamosvojitve dalje, z veseljem spremlja in podpira te prihode, saj je obisk RAST eden izmed prvih programov SVS, pomemben za ohranjanje slovenstva daleč od matične Slovenije.

Dijaki so prikazali svoje čutenje do Slovenije in hvaležnost do prednikov, ki so v njih privzgojili to ljubezen. Predstavili so se s programom Jaz Slovenec, ti Slovenec, drugačna in tako enaka! Z besedo, s plesom in pesmijo želijo pokazati svojo pripadnost Sloveniji in ljubezen do slovenskega jezika.

V kulturnem programu so sodelovali dijaki iz Argentine RAST 53. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi sredi Kanade gre ljubezen do slovenske kulture iz roda v rod

 Slovenski plesni ansambel Triglav iz Winnipega v Kanadi je po dolgih petnajstih letih znova gostuje v Sloveniji. Prihajajo iz južne sredine Kanade, iz mesta Winnipeg v provinci Manitoba. Leta 2009 so ansambel sestavljali člani 2. in 3. generacije v Winnipegu živečih Slovencev. Letošnja zasedba ansambla pa sestavlja že 3. generacija Kanadsko slovenskega kulturnega društva, ki so ga v Winnipegu ustanovili Slovenci, ki so se tja preselili po drugi svetovni vojni. Skupino vodi mladi Luke Majowski, ki s hvaležnostjo nadaljuje delo svoje matere, nekdanje voditeljice Marije Majowske. Z njihovim nastopom smo videli, da tudi sredi Kanade gre ljubezen do slovenske kulture iz roda v rod.

Škof dr. Anton Jamnik z dijaki iz Argentine RAST 53 in slovenskim plesnim ansamblom Triglav iz Winnipega v Kanadi.

Kupi v trgovini

Potovanje duše k Bogu
Filozofija in esejistika
5,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh