Rodil se je v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Pred vojno je bil član Mladcev Kristusa Kralja, med vojno pa je sprva sodeloval v meščanskem ilegalnemu odporu proti okupatorju. Poleti 1942 so komunisti v Horjulu ubili njegovo teto in njenega moža, po italijanski okupaciji pa se je pridružil domobrancem. Ob koncu vojne je skupaj s svojo 47. udarno četo Rupnikovega bataljona doživel umik na Koroško in vrnitev v Jugoslavijo ter zatem teharsko taborišče, od koder je uspel pobegniti in s tem ušel gotovi smrti. V emigraciji je vstopil v bogoslovje in bil leta 1952 posvečen v duhovnika in nato dolga leta opravljal službo izseljenskega duhovnika med zdomci v Nemčiji. Njegovi spomini na dogodke ob koncu vojne in pobeg iz taborišča Teharje so opisani v več publikacijah, tu je predstavljen le izbor iz časa umika na Koroško in nato vrnitve v Jugoslavijo.

»Umik iz Ljubljane se je izvršil v torek, 8. 5. zvečer. /…/ Vsa Ljubljana se je tresla. Ljudje so nas začudeno gledali. Opazoval sem, kakšen vtis...