Vsak od nas pozna temo. Ne le temo noči, ampak tisto temo, ki se včasih naseli v človeku: strah, osamljenost, zamere, občutek, da nas nihče ne razume. Tudi v družinah, v vaseh, v skupnostih se včasih zgodi, da se ljudje drug od drugega oddaljimo in se zapremo. Prav v tak svet pride beseda evangelija: »Luč sveti v temi.«

Slišali smo eno najlepših in najglobljih besedil Svetega pisma: prolog Janezovega evangelija. Cerkveni očetje v egipčanski Aleksandriji so to besedilo tako ljubili, da so verjeli, da že samo pobožno branje te himne zdravi svet. Te besede nam povedo, kakšen je naš svet in kakšen je Bog. Luč sveti. Bog je navzoč. Njegova svetloba ni ugasnila. Evangelij pa nadaljuje z resnimi besedami: »Luč sveti v temi in tema je ni sprejela.« To ni idilična božična slika, ampak pošten opis življenja.

Ta stavek lahko razumemo na dva načina. Po eni strani pomeni: tema luči ne more premagati. Zlo nima zadnje besede. Tudi kadar se zdi, da je vse temno, Božja luč ostaja. Po drugi strani pa po...