Konec leta 2024 je umrla dr. Tatjana Rejec Srebot (1926), upokojena profesorica angleščine in nemščine. V letih 1949–1956 je bila zaposlena kot dokumentalistka na Primorskem oddelku Inštituta za narodnostna vprašanja. Tam je poslušala pogovore dveh primorskih domoljubov, dr. Lava Čermelja in Alberta Rejca. Že takrat je veliko izvedela o Tigru. Trinajst let je bila poročena z Albertom Rejcem (1899–1976), političnim voditeljem primorske protifašistične organizacije Tigr. Po moževi smrti je doktorirala iz fonetike na Univerzi v Celovcu ter do upokojitve poučevala na ljubljanski univerzi in Pedagoški akademiji.

Največ tigrovcev je uničilo partizanstvo, je dejala v Pričevalcih

Ko je bila poročena z Rejcem, enim od ustanoviteljev Tigra, se je veliko izvedela od njega, kot tudi od pogovorov z drugimi Tigrovci. Po demokratizaciji je napočil čas za resnico in napisala je zelo pomembni knjigi o Tigru, najprej Pričevanja o Tigru (1995), s pričevanji vidnih Tigrovcev Alberta Rejca, Toneta Černača in Jožeta Vadnjala, nato pa še Partija in tigrovci (2005), obe je izdala Slovenska matica. Ker je bila dobra poznavalka Tigra in izjemno resnicoljubna, je objavila tudi več prispevkov o Tigru v različnih publikacijah (med drugim več kot sto strani o Rejcu v zborniku Domovina, kje si? Zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca, 1998). Največ tigrovcev je uničilo partizanstvo, je dejala v Pričevalcih na TV Slovenija 24. maja 2016 (https://365.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174407130).

Tatjana Rejec v Pričevalcih na TV Slovenija 24. maja 2016. VIR: zajem zaslona

Besedilo v wordu: Novi glas, Renato Podbersič ml., 25. 5. 2016

Knjiga Partija in tigrovci

O knjigi Partija in tigrovci sem maja 2007 takole pisal v Demokraciji. Slovenska matica je izdala knjigo z naslovom Partija in tigrovci, v kateri je Tatjana Rejec prikazala medvojno in povojno zgodbo nekaterih vodilnih tigrovcev. V ospredju je zgodba o Maksu Rejcu, ki so ga, kot nekatere druge, umorili partizani.

Avtorica knjige Tatjana Rejec je bila po vojni poročena z Albertom Rejcem, ki je bil vodilni član Tigra. Italijani so tigrovce neusmiljeno preganjali. Če so jih ujeli, so jih obsodili ali na smrt ali na dolgoletne ječe. Pred drugo svetovno vojno so se mnogi tigrovci morali zato umakniti čez mejo v Jugoslavijo. Zbližali so se s komunisti, ki so jih spretno izrabili. Ker pa so bili komunisti izraziti totalitarci, ki niso trpeli nobene konkurence, so morali svoje tigrovsko poreklo zamolčati.

Umazana vloga komunista Aleša Beblerja

Knjiga Tatjane Rejec se bere kot najbolj napeta kriminalka. Na eni strani imamo komuniste, ki vodijo upor in partizane, na drugi strani pa tigrovce, ki so jih kot »konkurente« uničevali. Avtorica je pri pisanju knjige uporabila veliko virov, od spominov, arhivskega gradiva do zelo pronicljive analize. Ta je bleščeča, njeni rezultati pa so za komuniste porazni. Predvsem eden med njimi izstopa. Tiče se dr. Aleša Beblerja, ki je bil leta 1943 vodilni partijski funkcionar na Primorskem. Če zgodovinar Boris Mlakar v prav tako odlični knjigi Tragedija v Cerknem (Goriška Mohorjeva družba, 2000) Beblerja še ni neposredno okrivil za medvojne pomore na Primorskem, čeprav je nanizal dovolj podatkov, da je lahko bralec razbral, kdo je odločal o življenju in smrti, je v tej knjigi povsem razgaljen. Prikazan je kot šolski primer boljševika.

Do vsega kar ni bilo partijskega, je imela partija sovražen odnos

Tatjana Rejec je v knjigi Partija in tigrovci naredila to, kar bi morali naši zgodovinarji, pa tega ne počnejo. Uporabljala je arhivske vire, ki jih ti zavestno ignorirajo. Če bi jih uporabljali, tako kot jih je uporabila Rejčeva (ali kasneje Martin Brecelj v knjigi Anatomija nekega zločina, o umoru Stanka Vuka v Trstu), bi bilo komunistični partiji in njenemu NOB dano tisto mesto, ki mu gre, prikazan bi bil kot izrazito zločinski projekt. Ta projekt je iz ljudi delal dvoje: eni so bili tisti, ki so se bili pripravljeni partiji podrediti in zanjo opravljati najbolj grde stvari, drugi pa so bili žrtve teh ljudi. Tretje poti ni bilo. Tudi ta knjiga o tem dovolj jasno spregovori. Tigrovci, čeprav so stopili v partizanske vrste in nekateri celo v partijo, so bili skrajno sumljivi oziroma jih je bilo treba uničiti. Do vsega kar ni bilo partijskega, je imela partija sovražen odnos.

Zgodbe govorijo tudi o njenem mukotrpnem in poštenem delu

Iz knjige Tatjane Rejec se vidi, da jo je pripravljala zelo dolgo. Zgodbe, ki jih je razkrila, ne govorijo samo o glavnih osebah knjige, ampak tudi o njej, o njenem mukotrpnem in poštenem delu. Gotovo je, da knjiga ne bo imela velikega odmeva, saj mnogi za to niso zainteresirani. Med njimi so zgodovinarji, ker jih je postavila v zelo neroden položaj, saj ves čas uporablja vire, ki jih oni ne marajo, saj ti viri pripovedujejo o neki umazani zgodbi, ki postavlja na glavo to, o čemer so se učili in tudi veliko pisali – seveda povsem drugače kot Rejčeva. Najbolj osupljivo pri tem je to, da so ti arhivski viri za obdobje 1941–1945 glavni, saj so jih pisali najbolj odločilni ljudje partijsko-partizanskega medvojnega dogajanja; in so ohranjeni. Rejčeva veliko citira iz teh virov.

Partizani so Maksa Rejca hladnokrvno umorili – in potem ga več ni bilo

Čeprav je bil Maks Rejec, ki je v njeni knjigi glavna oseba, brat Alberta Rejca, vodilnega člana Tigra, o njem do danes nismo vedeli skoraj nič. Čeprav je knjiga izšla več kot šestdeset let po njegovi tragični smrti, je avtorici uspelo sestaviti osupljivo zgodbo o njegovem umoru. Ta knjiga veliko pove tudi o težavnosti sestavljanja te in vseh podobnih zgodb. Partizani so Maksa Rejca hladnokrvno umorili in potem ga več ni bilo, kot da ga sploh nikoli ne bi bilo – dolgih šestdeset let, do izida te knjige. Toda takšna je zgodba na tisoče in tisoče ljudi, ki so jih komunisti in partizani umorili, pa potem po vojni ni ne smel ne mogel nihče o tem nič govoriti. Ti ljudje naenkrat več niso obstajali, razen globoko v osebnih spominih, nekateri pa še tam ne, ker ni bilo več nikogar, ki bi zanje vedel in se jih spominjal.

Ferdo Kravanja in Tone Majnik

V zadnjem delu knjige je avtorica krajši poglavji namenila še dvema tigrovcema, ki so ju, kot je zaključila, umorili partizani. Ferda Kravanjo naj bi zahrbtno ustrelili nad Desklami nad Sočo oktobra 1944, čeprav je bil do tedaj eden vodilnih partizanov v Posočju. Drugi je Tone Majnik, tisti, ki mu je, prav tako kot Kravanji, uspelo uiti izpred italijanskih pušk na Mali gori pri Ribnici maja 1941, kar danes nekateri slavijo kot prvi spopad z okupatorjem v Sloveniji, kar pa je precej sporno (saj beseda spopad vendar nekaj pomeni, tam pa ni šlo za omembe vreden spopad). Tudi njega naj bi zahrbtno ustrelili partizani sami, in to kar sredi Ribnice, ponoči sicer (22. novembra 1943), brez prič, še nedavno pa so se zelo trudili, da bi umor naprtili domobrancem. Rejčeva je tudi ta dva primera z natančno analizo vseh podatkov približala verjetni resnici.

Povojni odnos komunističnega režima do Tigrovcev

Na koncu knjige je prikazala povojni odnos komunističnega režima do Tigra in Alberta Rejca, o katerem so celo razmišljali, da bi ga – prav tako – umorili. Sledimo razpravam o Tigru na partijskem CK-ju, šikaniranju in blatenju vidnih tigrovcev. Dotaknila se je tudi povojnega življenja še dveh tigrovcev, Toneta Černača in Justa Godniča.

Če bi hoteli izpostaviti dve knjigi iz npr. zadnjega leta /2006–2007/, ki sta res vredni branja, sta to gotovo knjigi Tatjane Rejec Partija in tigrovci in spomini Ivana Podržaja Železna zavesa se dviga (slednjo je izdal Janez Arnež pri svoji Studia Slovenica). Ob teh dveh knjigah lahko naši zgodovinarji samo močno zardijo.

Ivo Žajdela, Partija in Tigrovci, Tigr, Tatjana Rejec, Demokracija, 17. 5. 2007Jana Krebelj, V partizane so šli kot domoljubi, Tatjana Rejec, Tigr, Primorske novice, 11. 5. 2007

Ivan Merljak, Zakaj je partija likvidirala dr. Maksa Rejca in druge vodilne Tigrovce, Tatjana Rejec, Tigr, Primorske novice, 23. 2. 2008Darka Zvonar Predan, Takrat ko partizanov še ni bilo, Tatjana Rejec Srebot, Večer, 27. 6. 2015

Tatjana Rejec leta 2016.

Alenka Puhar: Tatjani Rejec Srebot (1926–2024) v slovo

Alenka Puhar je imela na pogrebu Tatjani Rejec 3. januarja 2025 naslednji nagovor: Nisem bila ne učenka, ne dijakinja, ne študentka in ne inštruiranka gospe Rejčeve. Vseeno priznam, da se počutim kot pred šolsko tablo, malo treme imam, ker vsi vemo, tudi tisti, ki komaj kaj vejo – profesor Rejčeva, po domače Srebotka, je bila stroga profesorica. Huda gospa. Bolj pametno je bilo ne si priti navzkriž z njo. No, medve sva sem in tja nastopili skupaj tako rekoč pred tablo in zgodilo se je, da mi je segla v besedo z očitkom: »To ni nič važno.« Ali pa opomnila že po koncu: »O tem ne bi bilo treba govorit ...« Od tod moja trema. Ali bi bilo dobro misliti na to, da bo odobravala vsak stavek? Ali pa vključiti še kaj takega, kar sploh ni važno? In kaj je to?

Leta so važna in ni jih skrivala, tako da zdaj mirno oznanim podatek, da je živela zelo dolgo in se močno približala 99. rojstnemu dnevu. Seveda je občasno pojamrala zaradi nadlog, ki jih prinese starost, razne bolezni in pešanje vsega po vrsti. Ampak dolgo je bila v izvrstni formi. Blizu devetdesetih je še bodro stopila na kavč in navila veliko stensko uro, ki je prelepo bíla, rabila pa redno oskrbo. To verjetno ni važno. Gotovo pa je vredno akcenta, tako rekoč ostrivca, da je pri sedemdesetih objavila svojo prvo knjigo o tigrovcih, Pričevanja o Tigru. Pri osemdesetih pa tudi tretjo, Partijo in tigrovce. Vmes sta bili še knjigi o Albertu Rejcu in Justu Godniču. S temi deli je bilo osvetljeno popolnoma novo poglavje v naši težavni polpretekli zgodovini. Vsa ta dela so bila glavni razlog za najino druženje.

Tatjana Rejec v Pričevalcih na TV Slovenija 24. maja 2016. VIR: zajem zaslona

Navila je tigrovsko uro, ki redno bije in nas opominja na zamolčano

Naj pojasnim, kako je prišlo do najinih skupnih nastopov. Osebno sem jo spoznala šele kot staro gospo, verjetno leta 2004, ko sem objavila Skriti spomin Angele Vode. Ko je postalo jasno, da je gospa Rejčeva navila to tigrovsko uro, ki redno bije in nas opominja na zamolčano, na zlagano, ponarejeno in zgoljufano ..., so jo začeli vabiti na pogovorne nastope. In me je prosila za pomoč, češ da ji peša spomin; ne gre več samo za to, da ji je ušlo to ali ono ime, predvsem jo kar zanese v eno smer, in s te stranpoti ne zna več nazaj. »A bi vi poskrbeli, da me ne bo preveč zaneslo ...?« Seveda, z veseljem ...

Dobro, začne se z uvodom. Da bi jo predstavila, sem najprej povedala nekaj o profesorici jezikoslovki z izrazitim posluhom za fonetiko. Ukvarjala se je z vprašanjem, koliko vokalov ima pravzaprav slovenski jezik, kaj je tisto na začetku vprašanja, pa kakšna je zveza med dolžino vokala in akcentom, kako se to in ono v slovenščini razlikuje od angleščine ... S posebnim aparatom, sonografom, ki je zaznaval milisekunde, je merila pripovedi treh govorcev iz različnih slovenskih pokrajin, a kultivirane govorice ... Ta njena visoka natančnost mi je napeljala misli na njen vrt, ki je bil zgledno urejen. Velik, vse mogoče je bilo na njem, a vsaka greda, vsaka potka je bila dobesedno zmanikirana. No, to menda ni važno. Gotovo pa je važno, da je šla delat doktorat v Celovec, ker na ljubljanski univerzi za njene interese ni bilo pravega posluha.

Nato se je odpravila tudi v arhive in vrsto let prečesavala stare dokumente

Z usodo Tigra se je začela ukvarjati, ko je ovdovela, leta 1976. Seveda je od moža Alberta Rejca, ki je bil »duša Tigra«, že prej slišala vse mogoče. Po njegovi smrti pa je z mislijo, da ji bo to ublažilo žalovanje, začela obiskovati moževe znance in sodelavce, poslušala in beležila, ko so obujali spomine. A to se je hitro oblikovalo v močno raziskovalno ambicijo, ki jo je potegnila vase. Niso ji bile dovolj samo običajne spominske pripovedi, hotela je tem tigrovcem pogledati v dušo in z nekaterimi njihovimi rokopisi je šla celo k dr. Trstenjaku, da ji je naredil grafološko analizo. Nato se je odpravila tudi v arhive in vrsto let prečesavala stare dokumente. Predstavljam si, da ni bila prav lahka stranka, saj je zaznala, če so ji kaj skrivali in če je bilo kje kaj odstriženo, počrnjeno, popravljeno v diametralno nasprotje. Na srečo je v Slovenski matici dobila zaslombo in spodbude za to delo. V društvu Tigr, obnovljenem za to, da bi gojilo rodoljubno tradicijo originalnega, predvojnega Tigra, pa so ji večkrat vzeli besedo in ji dali vedeti, da ni dobrodošla.

Od nje sem dobila brezplačen tečaj iz primorske zgodovine in Tigra

Vse to sem, v različno bogatih variacijah, poslušala, ko sem posedala pri njej. Na vrtu ali v lepi stari sobi, zmeraj ob čaju in kakšnem pecivu, ki je prišlo na mizo spod njenih rok in po možnosti iz njenih malin ali jabolk. Seveda sva klepetali o vsem mogočem. V spominu je obdržala veliko svojih učencev, predvsem zelo dobre in zelo slabe. Zanimalo jo je, kaj se dogaja, kaj izhaja. Predvsem pa sem le postala njena učenka, saj sem od nje dobila brezplačen večletni tečaj iz primorske zgodovine in Tigra. Ni bil sestavljen samo iz njenih pripovedi in poročil, pač pa tudi iz debat o tem, kaj vse je kdo napisal o njenih dognanjih in še posebno proti njej. Tega ni bilo prav malo. Odpravljali so jo s sarkastičnimi opombami in ji celo grozili s sodiščem. In zdaj zavzdihnem, ker ne vem, ali je to važno, in priznam, da imam slabo vest, ker sem premalo storila za to, kar je pričakovala od mene. Naj počiva v miru!