Tudi sami smo povabljeni, da se jim v teh dneh pridružimo pri molitvah, ki so posebej oblikovana za teden zaporov. Letošnji naslov tedna zaporov je »Božja beseda ni vklenjena (2 Tim 2, 9)«. Naj nas letošnji teden zaporov poveže v molitvi in pozornosti do vseh bratov in sester, ki v sebi nosijo občutek zapora in težo vsakdanjega življenja, poudarja Friškovec.

Kakšen bo poudarek teme »Božja beseda ni vklenjena«, kako je bila tema izbrana oz. kakšno sporočilo želite z njo posredovati zapornikom, pa tudi širši javnosti?

Vsako leto je naslov tedna zaporov v prvi vrsti vezan na potrebe, ki jih zaznavamo pri skupinah, ki se jih beseda zapor dotika na tak ali drugačen način. Gre za neke vrste skupni imenovalec. Dejstvo je, da vir navdiha za naslov v prvi vrsti iščemo v Svetem pismu. Letošnji naslov je vzet iz 2. pisma apostola Pavla Timoteju, ki ga je pravzaprav pisal, ko je bil zaprt v rimski ječi. Mnogo stvari v življenju nas lahko vklene: strah, jeza, zloraba, zavrnitev ali sram. In to velja tako za tiste v zaporu kot za vse tiste zunaj zapora. Če pa naše vklenjenosti ne obravnavamo, so lahko njene posledice zelo temne. Brezup in nemoč nas lahko preplavita, razdiralno vedenje se širi kot kaka bolezen naprej. Postaneta zapor za telo in dušo. Vendar verujemo, da Bog želi razkleniti te verige in ljudi osvoboditi, da tako obnovi svojo, Božjo podobo, v nas. To dela preko svoje Žive besede, Jezusa.

FOTO: Tatjana Splichal

Katere so po vaših izkušnjah najbolj pereče čustvene in duhovne potrebe, s katerimi se soočajo zaporniki? Kolikšno je zanimanje za duhovne vsebine med zaporniki v slovenskih zaporih?

Da stopim dva koraka nazaj in ne gledam samo zaprtih oseb, saj mnogi mislijo, da je samo to skupina, med katere stopam s svojim poslanstvom. Potrebe žrtev so velikokrat povezane z mnogimi vprašanji, ki se jim porajajo. S strahom, ki lahko ostane, s travmami, tudi občutki krivde … Pri zaprtih osebah je paleta doživljanj, od otopelosti, iskanja odgovornosti zunaj sebe, do priznavanja in odločitve za drugačno pot. Zelo je odvisno od vsakega posameznika in ne bi jih rad predstavljal v črno-beli sliki. Glede zanimanja za duhovne vsebine lahko rečem, da je zapor ogledalo družbe in da zanimanje znotraj zapora lahko primerjamo z zanimanjem zunaj.

Kateri so največji izzivi za nekdanje zapornike, ki se znova vključujejo v vsakdanje življenje?

Spet smo pri posamezniku in ni primerno posploševati. Vsak nov začetek se začne pri posamezniku in tudi pri njegovi pripravljenosti, kaj je pripravljen narediti v trenutni situaciji. Dejstvo je, da se mnoge sanje pred izpustom lahko hitro razblinijo, če so zgolj sanje in ni konkretnega načrtovanja, pa še tu se lahko marsikaj spremeni. Velikokrat so zelo preproste stvari pomembne: streha nad glavo, zaposlitev, spoprijemanje z odvisniškim vedenjem, če je navzoče, in predvsem tudi odnosi (družina, socialna mreža, ki te ne vabi nazaj v kriminalna dejanja).

So v tem tednu predvidene kakšne posebne dejavnosti za zaprte in njihove svojce?

V prvi vrsti s plakati, oblikovanimi ob tednu zaporov, ki so jih po elektronski poti dobile vse slovenske župnije, različne skupnosti in ustanove, vabimo k molitvi in povezanosti. Ne gre za neke posebne dejavnosti, ampak so tudi v zaporu tako zaprte osebe kot tudi zaposleni povabljeni k istemu namenu.