Po padcu Berlinskega zidu smo v Evropi zadihali svobodno in sproščeno, navzeli smo se optimizma in želje po povezanosti, hitro smo postali vodilna celina v nenasilju, dialogu in človekovih pravicah. Slovenski katoličani nismo zaostajali za duhom časa. Vzemimo v roke besedilo Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in začudeni bomo, koliko optimizma v odnosu do sveta in nas samih smo premogli še pred dvajsetimi leti.

Po letu 2000 pa vedno bolj temni oblaki. Terorizem, vojna posredovanja zahodnih sil v muslimanskih deželah, korupcija, gospodarska kriza, znova fašisti in komunisti, napredujoča kultura smrti, nikdar premagana trgovina z orožjem, drogami in ljudmi, nevarne cone v nekoč varnih mestih, duhovniške afere, močnejši znaki podnebnih sprememb, koronavirus, vojna v Ukrajini … Naš optimizem je začel plahneti, zamenjal ga je kruti realizem.

Pri tem je zanimivo, da se nam je najprej zdelo, da je v krizi predvsem religija (sekularizacija krščanstva in radikalizacija...