Zavetnik: pilarjev, izdelovalcev pil.

Sveti Teodozij Koinobit, menih

Zaradi lepega glasu je Teodozij že kot mladenič postal pevec oz. lektor in pevec psalmov. Ker je bil v cerkveni službi, je imel priložnost za temeljito cerkveno vzgojo. Proučeval je zlasti Sveto pismo, ki je v njem prebudilo željo, da bi se popolnoma posvetil Bogu. Želel si je poromati v Sveto deželo, zato je zapustil dom in se pridružil skupini romarjev. Na poti se je ustavil v Antiohiji in obiskal sv. Simona Stilita. Ta je v mladem Teodoziju prepoznal človeka, ki bo pomembno vplival na meniško življenje. V Jeruzalemu je Teodozij najprej obiskal svete kraje in razmišljal o tem, kakšen način življenja je zanj: hrepenel je sicer po popolni samoti (anahoretski način meništva), a spoznal in občutil, da za to še ni dovolj zrel oz. močan in da potrebuje nekoga, ki ga bo poučeval. Učitelja je našel v menihu Longinu. Teodozij se je naselil v skupnosti duhovnikov pri Marijini cerkvi sredi poti med Jeruzalemom in Betlehemom, pri vodnjaku »svetih treh kraljev«, kjer naj bi Marija po izročilu počivala. Duhovniki so mu sčasoma zaupali celo službo opata. Ko pa je že dovolj napredoval v askezi, je želel živeti puščavniško življenje, zato se je umaknil neko votlino blizu Jeruzalema, kjer naj bi po izročilu prenočevali sveti trije kralji. Njegova askeza je bila zelo ostra, prepletena z nenehnim postom, nočnim bedenjem in molitvijo. Zgledno in svetniško življenje kljub samoti ni ostalo neopaženo. Kmalu so se mu začeli pridruževati učenci in njihovo število je vedno bolj rastlo. Po temeljitem razmisleku je začel zidati samostan, ki se je razvil v največjega in najbolj cvetočega v Sveti deželi, saj je bil z bolnišnicami, gostišči in domovi ter kapelami pravo malo mesto.

S posebno ljubeznijo je Teodozij skrbel za lepoto liturgije in obrede, razumljive v domačem jeziku. Dan za dnem je oskrbel na stotine revežev, njegov sloves pa se je vedno bolj širil. Menihi so ga namreč leta 493 v Jeruzalemu izvolili za vrhovnega opata vseh koinobijev (skupnost, ki goji skupno meniško življenje). Močno se je zavzemal (in bil zato celo preganjan) za pravi nauk, ki ga je ogrožal monofizitizem (da sta v Jezusu Kristusu obe naravi, človeška in božja zliti v eno samo). Umrl je star 105 let.

Ime: je latinsko, izhaja pa iz grškega imena Theodoros, zloženega iz besed theos »bog« in doron »dar«. To ime je bilo pri kristjanih zelo priljubljeno.

Rodil se je leta 423 v Kapadokiji v Turčiji, v vasi Garissus ali Mogariassos,

umrl pa 11. januarja 529 v Palestini.

Družina: Vemo samo, da se je rodil v bogati in pobožni družini, »daleč od vrveža velikega mesta«, kakor pravi življenjepis.

Zavetnik: pilarjev, izdelovalcev pil.

Sodobniki: sv. Sava, sv. Simon Stilit.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot puščavnika, večinoma z brado. Znane so tudi upodobitve, na katerih je zvezan, poleg sebe pa ima mošnjo (ker ga je bizantinski cesar Anastazij I. želel pod kupiti, vendar mu ni uspelo).

Goduje: 11. januarja.