Jezusovo srečanje z dvema učencema se zdi popolnoma naključno. Podobno je mnogim križiščem, na katera naletimo v življenju. Učenca stopata zamišljena in pridruži se jima neki neznanec. To je Jezus. A njune oči ga ne prepoznajo. In tako začne Jezus s svojo terapijo upanja. Jezus ju predvsem sprašuje in posluša. Naš Bog ni vsiljivi Bog. Čeprav že pozna razlog za njuno razočaranje, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: »Mi pa smo upali …« (Lk 24,21) Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsakega človeka! Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Kolikokrat smo v življenju upali, kolikokrat čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi obzirno, jim ponovno vrača upanje. Kljub neprijetnostim, ki nas zadevajo, smo še vedno ljubljeni, Bog ...