Ti si se pa dobro odločila!

Člani Konference redovnih ustanov Slovenije (KORUS) so izvolili novega predsednika salezijanskega inšpektorja Petra Končana in novo tajnico šolsko sestro Mirjam Černigoj, predstojnico samostana v Trebnjem. Delo tajnice KORUS-a je s. Mirjam dobro poznano, saj že več let pomaga s. Hermini. Tudi njej bo pri tajniškem delu pomagala Neža Bevc. »To ni naše prvo delo, tudi laiki so lahko še bolj strokovno podkovani. Gre za odpiranje in zaupanje. Potreben pa bo iskren odnos z obeh strani.« Če bom kdaj redovnica … Sestra Mirjam je Ajdovka, izhaja iz delavske družine. Starša sta ji kot popotnico v življenje dala zgled odgovornosti in delavnosti, hitro pa sta jo naučila tudi samostojnosti. Po osnovni šoli je šla v dijaški dom v Tolmin, kjer se je vpisala v srednjo vzgojiteljsko šolo. Tudi študij je nadaljevala v tej smeri v Ljubljani na Pedagoški fakulteti. »Mislim, da mi je bila v zibelko dana delavnost, odgovornost in skrb za drugega. Imam empatijo, da začutim drugega, kar mi pomaga tudi pri verouku.« V domači župniji (Ajdovščina) je imela lep zgled šolskih sester, še posebej s. Tadeje Mozetič, ki se je kot mlada sestra zelo lepo ujela z otroki, preden je šla v misijon. Že pri šestih letih je Mirjam rekla: »Jaz bom pa redovnica.« Ta odločitev jo je spremljala, tudi ko je šla na srednjo vzgojiteljsko šolo: »Če bom kdaj redovnica, mi bo pa to prav prišlo.« Potem se je pojavila želja, da bi imela najmanj šest otrok, konec srednje šole pa je prepoznala močan Gospodov klic: »Hodi za menoj je bil jasen klic. Vedela sem, da doma ne bodo preveč navdušeni nad tem, povedala sem samo našemu župniku Albrehtu. Pa je rekel: 'Meni se je tudi tako nekako zdelo.' In me je potem spremljal.« Nadaljevala in zaključila je študij razrednega pouka. Na pripravništvu se je odločila, da gre v samostan. V času študija je delala tudi katehetsko-pastoralno šolo in ob zaključku so bile duhovne vaje, na katerih se je dokončno odločila. »Doma je bilo zelo hudo, ko sem povedala. Starejša sestra je bila že poročena in zdoma. Oče je računal name, da bom doma, zato je verjetno težje sprejel mojo odločitev. Mama je še kar sprejela, sva pa naredili pogodbo: Pred sabo je imela še leto službe pred upokojitvijo in sva se dogovorili, da ne grem v samostan, dokler se ne upokoji. Še staro mamo sem vprašala, kaj ona misli, in me je presenetila z odgovorom: 'Ti si se pa dobro odločila!'« Njen odgovor ji je tisto leto dajal moči, da je vztrajala v odločitvi in prečistila svojo poklicanost. Gospod, kaj želiš zame? »Ko sem se odločila za pot redovništva, sem v sebi čutila velik mir in Božjo bližino, da je Gospod z menoj, kar me spremlja tudi danes, po 29 letih, odkar sem vstopila.« Bil je tudi čas prečiščevanja, ko se je soočala s preizkušnjami. »Najbolj pomemben je osebni odnos z Gospodom in preprosto spraševanje: 'Gospod, kaj ti želiš zame?'« In Gospod ji daje odgovore, deluje pa tudi po ljudeh, ki ji jih pošilja na pot. Tudi po sestrah. Življenje v skupnosti je pestro, kljub različnosti pa lahko edinost živijo le v Gospodu. »Naše poslanstvo je vzgoja v širšem pomenu. Vedno se prilagajamo potrebam časa. Naša prva dejavnost pa je življenje v skupnosti. Iz tega potem izhaja vse ostalo.« Prepoznati Kristusa v sočloveku, kot uči sv. Frančišek, je tudi poslanstvo šolskih sester. Živeti evangelij, ki je zahteven in hkrati zelo preprost, pri tem jim pomagajo obljube čistosti, pokorščine in uboštva. »So odgovor na življenje tega sveta. Pokorščina, da sem pokorna, da ubogam predstojnike, ki so mi nadrejeni. Ubogati je treba tudi samo sebe, tudi tu gre za pokorščino. Čistost ni predvsem v tem, da nisem poročena. Najprej gre za čistost srca: koliko sem iskrena do sebe in do drugih? Moram razločevati, komu sem obljubila to ljubezen. Rada imam ljudi, ampak zato, ker imam najprej rada Boga. Njemu sem izročila svoje življenje. In tu je še obljuba uboštva, kar pomeni, da nimamo svoje lastnine, vse nam je skupno. Frančišek je rekel, da nam ne bo nič manjkalo, in res nam ne manjka. Biti ubog pomeni biti v Bogu – bogat v Bogu, in če sem bogata v Bogu, mi ne bo nič manjkalo. Te tri obljube so odgovor na današnji svet, ki hrepeni po bogastvu, po vsem imetju.« Sestra Mirjam jih živi v svobodi in veselju, ki ga izžareva, tudi pri petju, vodenju otroškega pevskega zbora v župniji Trebnje. Aktualnost redovništva »Moj iskreni odnos z Bogom, ki ga živim, in drugim prinašati samega sebe s pričevanjem, je aktualno tudi danes,« na kratko predstavi s. Mirjam živost redovništva tudi v današnjem času, ki se je znašel v krizi vere. »Naše pričevanje je v tem, da je Gospod tukaj: z in med nami. In nas odrešuje, če se mu prepustimo. Naše prvo pričevanje je življenje v skupnosti. Samo Gospod nam lahko pomaga živeti edinost v različnosti. Dobro je, da se pogovarjamo, se poslušamo, skupna molitev pa nam pri tem pomaga, nas združuje in odpira milosti. Treba pa je kdaj tudi kaj potrpeti. Kot predstojnici se mi zdi pomembno prositi Gospoda, ki nas je poklical, da nam pomaga. Prav me smo tu, nas je skupaj zbral, da se odrešujemo.« Veliko časa posveti verouku, to je tudi čas, ki jo bogati. »Vedno me kaj naučijo in moram prečiščevati svoj odnos z Gospodom. Radi sprašujejo in me tudi s tem utrjujejo v veri.« Ko svoj pogled usmeri v prihodnost, vidi nujnost, da v svoje življenje povabimo Kristusa. »Vse izhaja iz živega odnosa s Kristusom. To pa bo vedno aktualno. Življenje postane rodovitnejše, če živimo iz odnosa z Gospodom.«

Dostop do članka (47174)

Ti si se pa dobro odločila!

Ti si se pa dobro odločila!

Če bom kdaj redovnica …

BELTINCI – Maša za gasilce na Melincih

90. vseslovensko romanje v Franciji

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.