Ko v teh dneh Cerkev na Slovenskem z veseljem sprejema nove duhovnike, se ob oltarjih pokaže le vidni del zgodbe. Za vsakim duhovnim poklicem pa je tudi mreža ljudi, ki zanje molijo in darujejo, ne da bi jih kdo kdaj posebej omenil.

Med njimi je Marjeta Prohan, po domače Metka, poročena žena, mama že odraslih otrok in kuharica, ki živi v Novi Gorici. Njena vera je vsakdanja, preizkušena, preprosta in srčna. Iz Zgornje Savinjske doline jo je po razhodu staršev življenje pripeljalo na Goriško, skupaj z mamo, ki je v Šempetru skrbela za bolnike.

Molitev, ki je šla skozi družino

»Moja mama je dosti molila, tudi njeni starši, odraščala je v zelo verni družini,« se spominja Marjeta. Iz takšne zemlje je zrasla tudi njena živa vera.

Pri očetu je bila verska praksa bolj tradicionalna, »kolikor je bilo mus,« so rekli. Možu krščanstvo ni bilo položeno v zibelko: »Njegov oče je bil druge vere, zato je nona sina krstila na skrivaj in dolgo je bil samo krščen. Pred poroko pa je opravil katehumenat i...