Prizor na Trgu svetega Petra je bil na četrtkovo jutro, 5. januarja, pretresljiv. Če se je mogočen staroegipčanski obelisk s križem na vrhu, skupaj s famoznimi Berninijevimi kolonadami naokrog, še prejšnji dan sončil v toplem vremenu, je bil to jutro ovit v gosto meglo. Hlad in vlaga sta navzočim, še najbolj pa pregovorno zmrzljivim Italijanom, gnala mraz v kosti. Številni so hiteli zasedat najboljše lokacije na trgu, od koder bi se karseda dobro videlo na osrednji bogoslužni prostor pred Madernovo fasado bazilike. Sam sem zavoljo novinarske akreditacije užival čudovit panoramski pogled z mogočnega balkona Braccio Carlo Magno (sicer pospremljen z nenehnimi bolj ali manj pobožnimi komentarji kakih tristo drugih novinarjev z vsega sveta), na levi strani trga, tik nad mestom, kamor so pozneje prinesli krsto s truplom blagopokojnega papeža Benedikta XVI. Ko so jo papeški sediarji odložili na preprosto rdečo preprogo, sta moj močni vtis preplavili dve besedi: tiha veličina....